XV.
Petra je ponovno sedela na svoji postelji. Še vedno je jokala.
»Lažniva narkomanka…« Te besede so ji odmevale v glavi. Adama je obiskala zato, ker si je želeja njegove bližine. Želela si je prijatelja, ki bi jo razumel. Hotela mu je povedati, vendar jo je bilo sram. Vedela je, da je prelomila obljubo. Adam je imel vso pravico, da je jezen nanjo.
Resnica, ki jo je izrekel Adam, je bil Petrin največji strah. Toda tega bo premagala.
Vse bo popravila.
Petra se je usedla za mizo. Prižgala je namizno lučko. Iz predala je potegnila bel list papirja in začela pisati. Ko je končala, je vzela še en list papirja in spet začela pisati.
Sprejela je trdno odločitev.
XVI.
Sonce se je skrilo za obzorje in dolge sence so napolnile ulico. Petra se je odpravila pred blok. Usedla se je poleg steklenih vhodnih vrat. Nad njimi je svetila luč. Iz žepa jakne je potegnila pipo in še zadnjo zalogo tete mete. Pod bučko je postavila vžigalnik in iz pipe potegnila dim. Zopet so se njene misli zbistrile. Postala je hrabra. Vedela je, da se je pravilno odločila. Nekaj časa je še posedela pred vrati in opazovala prazno ulico. Bila je samotna in medlo osvetljena z uličnimi svetilkami. Potem se je ozrla še proti bloku in se skrivnostno nasmehnila. Vstala je in se odpravila na parkirišče. Tam je poiskala mamin avto. Bil je sivo modre metalne barve, znamke Ford. Iz žepa je potegnila rjav obesek z avtomobilskimi ključi, ki jih je vzela iz mamine torbice. Odklenila je avto in se usedla vanj. Na ogledalu je visel lesen križec, ki ga je nekoč dobila pri birmi… Petra se je spet nasmehnila. Mama jo ima zelo rada. Ona pa… Nasmešek je dobil grenak priokus. Sedeži so bili mrzli. Prižgala je radio. Tudi na gretje ni pozabila. Želela je, da bi ji bilo udobno. Previdno je speljala izpred bloka. Voziti je že znala, saj so jo doma že zgodaj pripravljali na vozniški izpit. Po praznih ulicah se je peljala mimo borovega gozdička. Tam je videla najstnike kako pijančujejo.
»Alkohol jih dela srečne. Ne morejo brez njega. Tako kot jaz ne morem biti več brez drog,« je govorila sama s seboj. V krožišču je zaokrožila kar dvakrat. Nato pa je odpeljala proti Rožni Dolini. Pripeljala se je do krožišča pri casinoju Fortuna. Postajala je vedno bolj napeta. Učinek tete mete je popuščal. Pohiteti mora. Odpeljala se je proti Šempetru, počasi in previdno. Ko je prispela na nadvoz na Cesti Prekomorskih brigad, je bilo že vse dokončno. Pred seboj je videla bolnico. »Tam je moj Adam,« se je nasmehnila. Bolnišnica je bila ovita v temo. Le v posameznih sobah so še vedno svetile šibke luči. Parkirišče je bilo prazno. Obdano je bilo z nizkimi grmički, med katerimi so stale ulične svetilke. Klanec pred njo je bil prazen. Vse se odvija po načrtu. Po licih so ji začele polzeti solze. Pogledala je na sovoznikov sedež. Tam sta ležali beli kuverti. Prijela ju je v roko.
Močno je stisnila volan. Začela je pospeševati. Pritiskala je na plin do konca. Kazalec je kazal proti stotim kilometrom na uro. Petra se je smejala na ves glas. Nič več je ni bilo strah. Končno bo vsem dokazala, da se motijo o njej.
Pred seboj je zagledala ulično svetilko in sunkovito zavila proti njej. Zatisnila je oči. Kuverti je še vedno trdno držala v rokah…
Ford je z vso silo treščil v svetilko. Steber svetilke se je zaril globoko v pokrov motorja skoraj do voznika. Zadnji del avtomobila je vzdignilo v zrak. Medtem je vetrobransko steklo razpokalo. Steklo na vratih voznika se je raztreščilo. Kolesa so se zvila navznoter. Strahovito je počilo. Vse se je zgodilo tako hitro.
XVII.
Nočni mir je zmotil rezek zvok siren. Na prizorišče nesreče so pripeljali gasilci in policija. Reševalci so bili najhitrejši, a niso mogli pomagati. Prizor je bil strašen. Mlado dekle je bilo ukleščeno v zmečkanem avtomobilu. Ugotovili so lahko le, da je še vedno živo. Gasilci so pričeli rezati pločevino. Policija je zavarovala kraj dogodka in zaprla cesto. Po nekaj minutah so jo končno spravili na nosila. Reševalci so jo takrat že izgubljali. Takoj so začeli z oživljanjem. Petra je bila v nezavesti, imela je hude notranje krvavitve in polomljenih večino kosti. Izgubljala je bitko s smrtjo. Reševalci pa so se vseeno borili. Kar na vozičku so jo preko parkirišča prepeljali v bolnišnico. Bili so hitri. Toda Petra ni več kazala znakov življenja. Le v roki je še vedno trdno držala kuverti. Osebje v urgentni sobi se je borilo zanjo še dve uri. Nato so priznali poraz.
»Sestra, zapišite čas smrti,« jo je prekinil zdravnik, »3:05.«
»Gospod doktor! Tole morate videti,« je rekla medicinska sestra.
V roke mu izroči kuverti, ki sta Petri zdrsnili iz roke. Zdravnik odpre prvo in bere. Naenkrat pa zakriči: »Sestra, takoj v četrto nadstropje in pripravite Adama na presaditev srca.«
Sam pa spusti kuverti na mizo in odhiti v operacijsko sobo. Pri Petri ostaneta le dva asistenta. Začudena sta, ker ne vesta, kaj se dogaja. Eden od njiju stopi k mizi, vzame kuverto, na kateri piše Moja zadnja želja in začne glasno brati:
Dragi moji starši!
Ni načina, s katerim bi lahko pokazala svojo ljubezen do Vaju. Prav tako ni nikakršnega opravičila za moja dejanja. Vem, da sem Vaju globoko prizadela in razočarala. Vse sem naredila v nasprotju z Vajinim naukom in pričakovanji. Verjemita, da je to edini in najbolj primeren izhod. Vedita, da to ni konec, ampak šele začetek. Moje dejanje bo končno obrodilo nekaj dobrega. Vem, da bosta čez nekaj časa vseeno ponosna name. Ljubim Vaju iz vsega srca in prosim za Vajino odpuščanje in razumevanje.
Moja zadnja želja je, da moje srce dobi Adam. Pri tem sem polno zavestna in trdno odločena. Presaditev izvedite takoj.
Vedno Vaša Petra.
Asistenta sta takoj razumela položaj. Druge kuverte se nista dotikala. Takoj sta začela pripravljati Petro na presaditev…
Naslednji nekaj ur je bilo v bolnišnici v Šempetru zelo živahno in napeto. Proti jutru pa so se razmere umirile.
