I.
Spet je konec poletnih počitnic. Sedemnajstletna Petra se iz svojega bloka, ki stoji na Gradnikovi ulici, odpravi v šolo. Hodi v Srednjo elektrotehniško in računalniško šolo Nova Gorica, ki stoji nasproti bara Garfield.
Stopila je skozi glavna, steklena šolska vrata, kjer se ji je odprl čisto nov, vendar zelo dobro poznan svet. Prebiti se je morala skozi skupino dijakov, ki se je zadrževala pod plazemsko televizijo. Umikati se je morala tudi dijakom, ki so že zamujali k uri pouka. Prispela je do drugega nadstropja in tam že videla svoje sošolce, ki so nenehno iskali težave. Petra je imela zelo živahne sošolce. Vedno so povzročali nejevoljo, v razredu so delali nemir in celo profesorje so nenehno izzivali. Zato se Petra v tem razredu ni počutila dobro. Bila je zelo tiho in mirno dekle. In ker se s fanti ni razumela, v šoli ni imela družbe. Ker hodi v šolo, v kateri prevladujejo fantje, je zelo plašna. Najraje se drži v ozadju. Zaradi tega se velikokrat zgodi, da sošolci pozabijo nanjo. Kljub temu ima v šoli več kot dobre ocene, saj z učenjem nima težav.
Medtem ko je čakala na razrednika, je poslušala hrup na hodnikih in opazovala razne vragolije. Prišli so profesorji in hodniki so si končno oddahnili od vsega neznosnega hrupa.
Učilnica, v katero so odkorakali, je bila majhna. Nasproti vrat je bila stena, kjer so bila velika okna. Klopi so bile lesene in popisane. Vanje so bili vrezani razni simboli in napisi, ki so jih izrezljali bivši dijaki. Tako ne bodo bili nikoli pozabljeni. Stoli so bili novi, vendar so bili kljub temu v slabem stanju. Zaradi pomanjkanja vijakov, je imela večina stolov že zelo slabo pritrjene noge. Poleg vrat so bile majhne, temno rjave omare, ki jih je krasila živo zlata ključavnica. V njih so profesorji ponavadi pospravljali razne učne pripomočke in prazne teste, ki so čakali na dijaški izliv znanja ali neznanja. Temno zelena tabla je bila profesorjeva prijateljica, na katero je z belimi in včasih tudi z barvnimi kredami čečkal novo snov. Kateder je bil skrbno ohranjen. Na njem so počivali učbeniki in lonček s pisali.
Petrin razrednik je bil profesor fizike, ki je bil zelo prijazen in visoko izobražen človek. Zahteval je red, tišino, sodelovanje in zbranost. Na videz je bil zelo podoben Bonu Voxu, pevcu skupine U2. Njegovi srednje dolgi črni lasje so zakrivali del adidasovih očal.
Ponavadi je bil oblečen v elegantno obleko športnega kroja, obvezno pa je bila tam kravata, ki mu jo je skrbno izbirala njegova žena.
II.
Tisti dan jim je predstavil novega sošolca Adama. Petri se je takoj zazdel zelo zanimiv, predvsem zaradi svojega obnašanja. Njegovo glavo je krasila frizura živo rdeče barve. V nosu je imel velik, okrogel in temno rdeč uhan. V ustih pa je imel žvečilni in ga glasno žvečil. Na sebi je imel usnjeno jakno z mnogimi žepi. Iz enega je celo kukala škatlica cigaret. Na sebi je imel tudi črne oprijete hlače, ki pa se niso ujemale z belimi »converskami«.
Medtem ko Adam stoji pred tablo, opazi, da v zadnji klopi sedi punca. Prava redkost na taki šoli. Seveda jo takoj oceni. Drobna glava, ki jo krasijo dolgi, ravni rjavi lasje. Bled obraz poživijo zelenkaste oči in živo rdeča tenka usta. Ko profesor konča s predstavitvijo Adama, se le-ta odpravi v zadnjo klop. Hrabro prisede k Petri. Adam še vedno glasno žveči svoj Orbit z okusom lubenice, kar Petro zelo jezi. Vendar se ga boji in si zaradi strahu ne upa nič reči. Profesor jim je ponovno bral pravila šole, ki jih poslušajo že tretje leto zapored. Naenkrat pa profesorju zazvoni telefon. Telefonski klic je moral biti zelo pomemben, saj je zaradi tega zapustil razred. Takrat pa je slednji zaživel. Po zraku se leteli razni papirčki. Tomaž, fant ki je nekakšen kolovodja v razredu, začne skakati po mizah in stolih. Luka in Matej, razredna norčka, se začneta obmetavati s kredo. V zadnjih klopeh se odpre igralnica. Igra se briškola. Ostali dijaki pa kričijo, poslušajo glasbo, prepisujejo nalogo… Jani, Pero in Duško razstavljajo stole. Medtem pa Tine straži pri vatah. Petri je neprijetno in se stisne k oknu. Opazuje ljudi na ulici, kako navidez brezglavo hitijo. Nova Gorica je bila takrat že v pisanih jesenskih barvah. Veter se je igral s krošnjami dreves in trgal še zadnje liste z njih. Ptice selivke se že zbirajo v jate. Opazila je tudi, da voda v bazenu, ki stoji nasproti šole pri stadionu, postaja že zelenkasto modra. Adam se je med opazovanjem dogajanja v razredu igral z vžigalnikom. Opazil je, kako se je Petra odmaknila, zato se ji je približal in jo dregnil s komolcem.
»Hej.«
Petra mu ni odgovorila.
»Ali si vedno tako tiho?«
Petra ga je pogledala in še vedno ni odprla ust. Upala je, da bo odšel proč, če ne bo odgovarjala. Odprla je okno in se naslonila na škripajočo polico. Ni ji bilo do družbe. Ni je bila vajena, čeprav si jo je močno želela. Adam se je umaknil. Naenkrat pa skozi okno, preko njene glave poleti sošolčeva šolska torba, ki je padla na tla takrat, ko je mimo prišel njihov razrednik. Ta ogorčeno pogleda navzgor in vidi Petro, kako sloni na oknu. Pograbil je torbo in stekel v šolo. Petra se prestraši, zapre okno in se usede. Tine je opazil razrednika in takoj opozoril, da prihaja nevarnost. Razred se kar naenkrat spremeni v podobo osnovnošolcev pri verouku. V razredu je tišina in vse je na svojem mestu. Razrednik razburjeno odpre vrata in jih zaloputne za seboj. V rokah drži torbo. Ves divji je.
»Nekdo si že na začetku šolskega leta upa takole iz tega nadstropja, iz te učilnice, name vreči šolsko torbo! Mar se zavedate, kaj bi se lahko zgodilo, če bi me zadela?«
Dijaki se na ves glas zasmejijo. Petra pa povesi glavo.
»Petra. Kako si drzneš to narediti. Vstani!«
Petra je s povešeno glavo počasi vstala. Razredniku ni pogledala v oči. Niti odgovorila mu ni, saj se ji ni zdelo vredno pojasnjevati. Adam je opazil, kako se njene suhe roke, skrite v modrem puloverju, tresejo. Opazil je njen strah, stisko in nemoč. V trenutku se je odločil. Sunkovito je vstal in se globoko odkašljal. Razrednik ga je čudno pogledal. Adam pa vzame žvečilni iz ust in ga prilepi pod mizo.
»Profesor. Petra nima nič pri tem. Kriv sem jaz. Jaz sem vrgel torbo. Nisem vas hotel zadeti, le torba mi je bila v napoto. Oprostite.«
»Kako prosim?« je postalo profesorju nerodno, a se je hitro zbral: »Adam, za prvič te le opozarjam, naslednjič pa bom ukrepal. Takih stvari ne bom toleriral. Lahko se oba usedeta.«
Petro je to zelo presenetilo. Še nikoli se v razredu ni nihče potegnil zanjo. Vedela je, da tudi Adam ni bil kriv. Le-ta pa se ji je nasmehnil in ji pokazal svoje čudovite, bele zobe. Mučno tišino, ki je nastala, je prekinil star šolski zvonec. Konec pouka. Dijaki so zdivjali skozi glavni vhod in se ustavili šele pod bližnjim drevesom pred šolo. Od tam se je začel valiti oblak cigaretnega dima. Tudi Adam se je znašel v tisti gruči, kadil in se pogovarjal z novimi prijatelji.
Medtem se je Petra prebijala skozi vrvež dijakov. Zagledala je Adama in čutila se je dolžno, da se mu zahvali. Sramežljivo stopi pred njega. Nerodno ji je pred vsemi drugimi, saj jih predobro pozna. Skupek vase zagledanih, razvajenih, nesramnih in ravnodušnih najstnikov. Nerodno ji je, vendar to mora narediti.
»Rada bi se ti zahvalila, Adam.«
Fant jo prime za komolec, nato izstopita iz kroga strastnih kadilcev.
»Ni za kaj, malenkost!« veselo odgovori Adam.
Spremljajo ju začudeni pogledi.
»Sedaj pa mi povej nekaj… Si vedno tako tiho?« jo nepričakovano vpraša mladenič.
Petra ni mogla izreči nobene besede več. Ni si želela odgovoriti, saj ga ni tako dobro poznala. Nista bila še tako dobra prijatelja, da bi mu zaupala o čem razmišlja in kaj občuti. Adam je to takoj opazil, zato je zamenjal temo:
»A greva vsaj na palačinke v Pinjolo? Pravijo, da so pohvale vredne!«
Petra je oklevala z odgovorom. Najprej je pogledala na uro, nato pa še Adama, ki je pravkar pohodil cigaretni ogorek. Zaželela si je družbe.
»Prav. Vendar moram biti ob treh doma« je privolila.
