Trudimo se, da bo Zemlja nekoč zopet taka kot pred sto leti
Bilo je lepo julijsko jutro. Sedel sem v travi sredi cvetočih rož, ki so se upogibale v rahlem vetru. Opazoval sem mravljo, ki je skušala splezati na travniško bilko, poslušal sem petje murnov in gledal sem metulja, ki se je bohotil v svoji lepoti. Travnik je kipel od življenja. »Kako lepo čudo je ta travnik,« sem razmišljal. »Tu najdejo dom mnoge živalske vrste. Čez dan veselo obiščejo cvetove, da nabirajo medičino in medtem še mimogrede oprašijo rastline. Mama na njem nabere zelišča za čaj in travnik nam jih ponuja neskončno število. Njen čaj iz teh rožic je resnično pravi balzam za mojo telo in dušo. Seveda pa travnika človek ni naredil zaradi rož in živalic. Namenjeni so predvsem za krmo živine. Zanimanje za živinorejo se je v zadnjih letih zelo zmanjšalo, opuščanje paše in košnje pa pomaga pri zaraščanju travnikov. Zdi se mi pa, da je veliko bolje, če travnik prekrijejo grmiči in drevesa kot zdolgočasene betonske stolpnice in industrijske hale. Zadnje čase me na travnikih zelo motijo kupi zelenih bal, ki so posledica modernega kmetovanja. Skisana trava, ki ji pravijo silaža, mi neznosno smrdi, kar pa je še huje, folija, v katero so bale zavite, na koncu ostane odpadni material, ki za okolje predstavlja dodaten problem. Nekoč je bila naša Slovenija posuta s številnimi kozolci, v katerih so kmetje shranjevali in sušili seno. Danes pa ta simbol slovenstva izgublja svoj prvoten namen in tiho propada in izginja. Z njimi pa izginja tudi prijeten vonj po posušenem senu«. Zmotila me je kosilnica, ki jo je oče pripravil za košnjo. Bodo morale rastline »umreti« pod koso v cvetu svojega življenja!? Pa se ne dajo. Vedno znova zrastejo in se znova bohotijo do druge košnje. Če jih oče ne bi pokosil, bi naš travnik prerasel gozd in lepih rož, metuljev, murnov ne bi bilo več. Čeprav se mi zdi travnik nekaj vsakdanjega, pa ga mnogi po svetu ne morejo občudovati. In če sami ne bomo poskrbeli za njegovo čiščenje, bo to lepo »čudo« izginilo.
Misel, da živim v okolju, kjer je narava ostala dokaj neokrnjena, kamor še niso vdrle široke ceste, adrenalinski parki, hotelska naselja, igrišča za golf, igralnice in zabaviščni parki, mi pomaga, da ostajam optimist. Pod hribi nad našo hišo izvirajo potočki, ki ljudem iz naše vasice nudijo zdravo in okusno pitno vodo. Priložnosti piti tako čisto vodo nima prav vsak. Prav zato si bom z vsemi močmi prizadeval, da bi narava okrog nas ostala vsaj taka, kot je. Zavedam se, da nam veter nosi slab zrak in strupene pline iz Padske nižine, kjer je veliko industrije. Ob obrobju Trnovskega gozda, Nanosa in Hrušice, kjer živim, se ta umazanija ustavlja. Na mnogih drevesih in rastlinah je to onesnaževanje že vidno. Tudi megla, ki jo v preteklosti tu ni bilo, je zagotovo posledica onesnaženega zraka. Iskreno upam, da se industrijski mogotci zavedajo svojega početja in bodo poskušali preprečiti, da bi narava v teh lepih krajih umrla. Žal pa je drugod po svetu zelo hudo. Vemo, da se je zemlja in vse, kar je z njo povezano, spreminjala in se spreminja že tisoče let. Zdi se povsem normalno. Toda v zadnjih sto letih se je naravnim vzrokom, ki oblikujejo Zemljo, pridružil še človek. Pohlep po denarju, razkošnem življenju, vrtoglavem razvoju in užitkih je v prejšnjih obdobjih pripeljal do velikega gospodarskega razcveta, hkrati pa do neskončnega zanemarjanja človeka in narave. Človeške vrednote so izgubile svoj pomen in skrb za okolje je bila povsem nepomembna. V teh letih »brezbrižnega« življenja je mati Zemlja močno zbolela. Indijanska plemena, ki jim je bila čista in neokrnjena narava od nekdaj sveta, so že zdavnaj opozarjala, da bo način življenja, ki si ga je zamislil sodobni človek, porušil ravnovesje na Zemlji in posledice bodo potresi, tornadi, poplave in druge vremenske spremembe.
Ko se, utrujen od dela, zvečer usedem pred hišo in opazujem zvezdnato nebo, moj spokojni mir zmoti nebo nad Nanosom, ki žari, kot bi nekje gorelo ali bi sonce šele sedaj zahajalo. Ne, ni kriv ogenj, tudi sonce ne. Številne luči, ki jim rečemo javna razsvetljava v mestih (od tu se vidi Trst, Gorico in druge vasi v zamejstvu) spreminjajo noč v dan. Resnično se sprašujem, ali je res potrebno toliko luči. Ljudje se premalo zavedamo, da obstaja tudi svetlobno onesnaževanje in pomeni za našo nesrečno Zemljo velik ekološki problem. Mnoge živalske vrste imajo noč zato, da se razmnožujejo, ležejo jajca, se gibljejo, ker je njihova narava narejena tako, da bolje vidijo ponoči. Nočni metulji, ki so za čebelami najpomembnejši opraševalci, začnejo ponoči s hranjenjem in tako pomembno prispevajo k opraševanju rastlin. Z vsiljeno umetno svetlobo pa to vlogo izgubljajo. Vse to pa ni dobro za našo Zemljo. Svetlobno onesnaževanje pa močno vpliva tudi na človeka. Ne samo da umetna svetloba moti astronome pri opazovanju našega vesolja, zelo močno vpliva tudi na človekov bioritem. Ponoči namreč potekajo v našem telesu različni procesi, ki pa jih umetna svetloba ustavi. Raziskave so pokazale, da umetna svetloba vpliva celo na razvoj raka na dojkah in črevesju. Čas je, da dobro premislimo tudi o tem problemu. Veliko je možnosti, kako bi lahko prizanesli naravi in sebi, samo če bi to hoteli. Prepričan sem, da bi lahko ugasnili vsaj polovico svetil, lahko bi uporabljali tako imenovane ekološke svetilke, ki svetijo samo v tla. Tudi v naših spalnicah, dnevnih sobah, kuhinjah, pa v šolah in na delovnih mestih se lahko izognemo umetni svetlobi. Pa še stroški bi bili manjši.
V zadnjih letih ni videti konca tudi poplavam, sušam, požarom, vojnam, potresom, tornadom … Pa ne samo to. Na svetu se zaradi industrijskih odpadkov zastrupi na desettisoče ljudi in za mnoge je takšna zastrupitev usodna. Mnogi ljudje, ki živijo predvsem v manj razvitih delih sveta, so utrpeli grozovite poškodbe, ki so jim močno zaznamovale življenje. Poleg tega imajo ti ljudje zmanjšano življenjsko dobo in veliko tveganje, da zbolijo za rakom.
Mnogo je še stvari, ki bi jih morali videti, pa nam je namerno prikritih. Lepo je sedeti na obali in opazovati ladje, ki plujejo kdo ve kam. Ne razmišljamo pa, kako brezskrbno in skrivaj izpuščajo naftno goščo v morje. Vsi smo panični, ko pride zaradi nesreče do izlitja v morje, vendar ravnanje prej omenjenih ladij povzroča desetkrat več onesnaževanja. Veseli me pa, da so strokovnjaki poskrbeli za nove tehnologije, ki pazljivo spremljajo ladje in pošiljajo obalnim stražam posnetke. Te z njihovo pomočjo ugotovijo onesnaževalca, ki mora za svoja dejanja odgovarjati ustreznim oblastem. Ostaja upanje, da ima morje svetlo in čisto prihodnost.
Ker sem eden izmed tistih, ki jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja z našo ljubo Zemljo in tudi z nami, me resnično veseli, da se v zadnjih letih ustanavlja kar nekaj inštitutov in organizacij, ki si prizadevajo, da bi ohranili naš planet čist, zdrav in sprejemljiv za generacije, ki prihajajo za nami. Vztrajno iščejo možnosti za reševanje onesnaževanja v nerazvitem svetu in krajih, kjer skrb za čisto okolje, zdravje ljudi in živali in ne nazadnje življenje rastlin izpodriva velik razvoj. Hvala bogu, da so jim prisluhnili tudi posamezni lastniki industrijskih »grešnikov« in krajevni veljaki ter so pripravljeni vlagati v izboljšanje katastrofalnih razmer. Mogoče pa za našo Zemljo le ni še prepozno!
Zopet se vračam tja, kjer sem začel – k mojemu travniku, naši ljubi Sloveniji. Sreča je, da naših krajev ni na črnem seznamu, ki jih imajo inštituti, ki se ukvarjajo s problemom onesnaževanja. Tudi pri nas se najdejo kraji, ki niso taki, kot bi si želeli, ker so bile tu v preteklosti tovarne kemičnih spojin, rudniki svinca in cinka, plavži, topilnice in tovarne azbesta, ki so na ljudeh in okolju pustile trajne posledice. Toda te posledice niso tako velike kot v Rusiji, Čečeniji, Indiji … Imeli smo »prekleto« srečo, da smo se te industrije lahko rešili. Vendar ostaja grenak priokus, ker smo našo umazano industrijo prenesli onkraj naših meja. Za nesnago tako obsojamo druge, pa imamo tudi mi prste vmes.
Mojo trditev, da imamo Slovenci spoštljiv odnos do narave in sprejemamo tudi omejitve, potrebne za varovanje narave, pa malo zmoti obisk pokopališča ob dnevu mrtvih. Kupi plastičnih sveč po grobovih so nedvomno razvada, ki ima korenine najverjetneje v tekmovanju med seboj. Te sveče so zagotovo velika ekološka obremenitev za okolje. Veliko bolje bi bilo, če bi ljudje zamenjali te sveče z navadnimi voščenimi, ki so za okolje bolj sprejemljive in zgorijo do konca. Jaz sem na babičin grob položil tako svečo. Če bo ugasnila, jo bom ob lepem vremenu zopet prižgal. Upam, da bo to storil še kdo!? Tudi to je majhen, toda pomemben korak k temu, da bo naša Zemlja ostala čista. Ljudje bodo v čisti naravi uživali, lahko bodo opazovali živali, fotografirali rastline, se naužili miru in tišine, spoznali nove ljudi, njihove navade in kulturo. Vsi skupaj se bomo lahko nadihali svežega zraka, se okopali v čistem morju in potešili žejo z neoporečno pitno vodo.
Res je, da za skrb za naravo obstajajo razni inštituti in organizacije, napisani so mnogi sporazumi, toda velik del rešitve za našo Zemljo leži na ramenih vsakega izmed nas. Torej začnimo spreminjati svoj energijsko potratni življenjski slog. Tisti, ki že imate volilno pravico, in tisti, ki jo bomo kmalu dobili, pa lahko s svojim glasom vplivamo tudi na zgrešene politične odločitve. Zemlja je zbolela in nujno potrebuje nego vzhoda in zahoda, severa in juga. Pohitimo, da ne bo prepozno!
Mogoče ste prebrali moje razmišljanje. In če se ravno sedaj odpravljate v trgovino, ker sta vam zmanjkala mleko in kruh, poiščite staro vrečko, ki jo zagotovo imate doma. Brez problema jo lahko uporabimo večkrat. Še bolje pa bo, če s seboj vzamete babičino pleteno košaro. Vrečka namreč svojo nalogo opravi v pol ure, nato pa postane odpadek, ki preživi desetletja ali celo stoletja. Upoštevajte moj nasvet, Zemlja vam bo za to hvaležna.
Janez Koren
Razred: 3. Ra
TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
