Včasih, če mi zjutraj uspe vstati pred zoro, se zazrem in opazujem sončni vzhod. Največkrat se je to zgodilo, ko nisem mogel spati, na primer nekoč v eni izmed sosednjih držav, v katero smo s klubom šli na rokometni turnir in smo spali v tehnični učilnici. Kot si človek lahko predstavlja tak prostor, mize niso ravno najbolj udobne, še posebej, če človek spi le v spalni vreči. Večina nas celo noč ni zatisnila očesa, kar se je seveda poznalo tudi na tekmi kasneje. Ampak tisto jutro sem bil pokonci in skozi okno učilnice sem opazoval sončni vzhod. Tako se je zgodilo tudi, ko sem se odločil, da bom spal v šotoru pred hišo, da bi bil bližje naravi in bi doživel, kako so spali včasih. Tabornega ognja sicer nisem kuril in imel sem šotor, to pa je bilo tudi vse. To je bilo seveda zelo lahkomiselno, kajti zjutraj se je precej shladilo, bolj kot to pa me je motila trda podlaga. Tako sem vstal prej kot običajno in spet čakal, kdaj bo vzšlo sonce. Hodil sem okrog hiše in opazoval, kako mirno in spokojno je pravzaprav zjutraj. Sicer živim v manjši, višje ležeči vasi, vendar je podnevi vseeno bolj hrupno. Dočakal sem tisti vzhod. Ob tem se običajno zamislim in skoraj podzavestno razmišljam o stvareh, o katerih običajno ne bi. Tako se je zgodilo danes zjutraj, ko sem se pripravljal na izlet na Krn ─ spet sem razmišljal ob zori. In kaj sem doživel? Krn je malo višji od 2000 metrov (2244), kar pomeni, da se okrog in okrog kaže lep razgled. Med vzpenjanjem sem sicer opazil paket žvečilnih gumijev, ki so očitno nekomu padli iz žepa, sicer pa je bilo vse zelo čisto, če ne omenjamo iztrebkov koz, divjih in udomačenih, ki pa tako ali tako (skoraj) nikogar ne motijo. Kako drugače je bilo od mesta, kjer hodim v šolo. Kako bolj čisto je vse: zrak, vode, celotno okolje. Nikjer ni smrdljivih izpušnih plinov, voda je kristalno čista in celo pitna, nikjer ni nobenih smeti, predvsem pa ni po tleh ostankov žvečilnih gumijev, ki prekrivajo večino pločnikov in ploščadi. Zakaj je taka razlika? Gre tu za vzgojo? V vseh planinskih knjigah in priročnikih na to opozarjajo, planince pa že od majhnega (oziroma takoj, ko začnejo s planinarjenjem, če ne še prej) učijo, kako se je treba obnašati v gorah. Včasih se sprašujem, kaj eko… sploh je? Večina ljudi, ki jih poznam, takoj pomisli na stanje okolja, predvsem odpadke in atmosfero. Po razmisleku sem prišel do zaključka, da je to pravzaprav neko naravno ravnovesje. Če se recimo razlije nafta v morje, je to ekološka katastrofa, ker življenje v morju umre. Kriv je človek. Za primer bi si rad izposodil besede znanega nemškega pisatelja Karla Maya. V svojih knjigah je velikokrat pripovedoval, kako so belci še slabši kot najhujša zver, ki ubija le za hrano, najemali železniške vagone in kar iz njih zahrbtno postrelili na tisoče bizonov. Indijanec je to lahko le obupano gledal in ni mogel ničesar ukreniti. On je bizone lovil le za hrano, belci pa niso niti pogledali, ali so bizoni zadeti, kaj šele uporabili mesa, usnja in podobno. Streljali so iz čiste sle po krvi. Tako so izginile cele črede bizonov. To je seveda porušilo naravno ravnovesje. Rdeči lovec je ostal brez hrane, prav tako nekatere druge zveri. Te so začele loviti drug plen in tako se je vse podiralo. Spet je kriv človek, če mu lahko tako rečemo. Ampak to najbrž večine ljudi ne zanima, to je bilo pred dvesto leti. Ali ni danes podobno? Resda so bizone že skoraj iztrebili, vendar se danes to ponavlja z onesnaževanjem okolja, kar je po eni strani ista stvar. Ker se največ ukvarjam z računalniki, sem se vprašal, koliko računalniki onesnažujejo. Podatki pravijo, da približno 2 % emisij CO2 v naše ozračje spustimo prav iz računalnikov. Zato sem iskal še naprej in ugotovil, da človek lahko s pravilnimi nastavitvami računalnika na letni ravni to zmanjša za pol tone in privarčuje 60 $, kar je približno 40.3 € na EN računalnik. Predstavljajte si, da jih imate po 6 ali več, kot jaz. To je približno 241 € letno in pomeni zmanjšanje emisij CO2 kar za 3 tone! Jaz vseh šestih računalnikov seveda ne uporabljam, imam jih le zato, ker mi jih je škoda vreči proč. Zato dva ali včasih tudi tri druge uporabljajo drugi družinski člani. To je kar se tiče domače uporabe, so pa še podjetja ali pa ustanove, ki imajo po več tisoč računalnikov. Za primer si lahko ogledamo šolo, ki jo obiskujem. To je Elektrotehniška in računalniška šola na Tehniškem šolskem centru v Novi Gorici. Pa pojdimo še globlje, pogledali si bomo statistiko povprečnega računalnika. Vsak računalnik potrebuje za svoje »rojstvo« okrog 1.8 tone kemikalij, fosilnih goriv in podobnega. Ob uporabi pa izpusti tudi do pol tone ogljikovega dioksida na leto. Statistično gledano računalniki izpustijo okrog 35 kiloton (35.000.000.000 kg) ogljikovega dioksida letno. Presenetljivo? To je skoraj enako svetovni aviaciji, kljub vsemu pa je to še vedno le dva procenta. Si lahko torej predstavljate količino, ki predstavlja 100 % izpustov? Kaj lahko v takem primeru sploh naredimo? Da bi se kar znebili računalnikov in podobnih elektronskih naprav, to ne gre. Uporabljamo jih vsak dan in to tako, da se niti ne zavedamo, čeprav se nam morda o tem niti ne sanja. Če pogledamo okrog sebe, je veliko stvari narejenih (vsaj posredno) z računalnikom. Vzemimo za primer kar koli, kar se serijsko proizvaja. Večino dela opravijo stroji, ki so računalniško programirani, da delajo to, kar morajo. Torej ta rešitev ne bo obrodila sadov. Kaj pa z zmanjšanjem porabe in izpustov?
Pripravil sem nekaj nasvetov, ki preizkušeno delujejo:
1. Nastavitve OS (operacijskega sistema) za manjšo porabo (OS Windows, Mac in Linux (preverjeno), za ostale pa žal ne vem)
V nastavitvah lahko nastavimo, da se:
– zaslon ugasne po petnajstih minutah (ali manj) naše nedejavnosti;
– izklopijo se trdi diski (zaspijo) po petnajstih minutah (ali manj) naše nedejavnosti;
– sistem v pripravljenosti (ang. system standby) po tridesetih minutah (ali manj) naše nedejavnosti.
2. Pozornost pri nakupu
– Najbolje je, da pri nakupu nove strojne opreme dobro pregledamo zmogljivost in porabo. Naprave z nalepko ENERGY STAR imajo preverjen standard porabe. Danes obstaja že veliko takih naprav, ki so tudi cenovno ugodne.
3. Uporabniške nastavitve
– Ne uporabljajte ohranjevalnika zaslona, saj ta porabi več energije, namesto da bi zaslonu pustil, da zmanjša porabo.
– Na zaslonu zmanjšamo svetlost in kontrast, saj ta porabita skoraj dvakrat več pri maksimalni osvetlitvi kot sicer in tudi sicer prevelika svetlost (predvsem v temi) močno škodi očem.
– Najbolje, da po neuporabi (daljši od dveh ur) ugasnemo računalnik, če pa bomo računalnik oziroma podatke in programe, ki so trenutno aktivni, še potrebovali, lahko namesto t. i. Standby mode (stanje, v katerem računalnik porabi manj energije, vendar podatki ostanejo (dokler ne zmanjka električne energije)) preklopimo v t. i. Hibernate mode, pri katerem računalnik aktivno stanje shrani v pomnilnik in se popolnoma izklopi, ob ponovnem zagonu pa se naloži prejšnje stanje. Prednost je ta, da v tem stanju računalnik ne porabi nič energije (če ne upoštevamo raznih lučk in kot bo še omenjeno t. i. Phantom load porabe).
4. Ostale nastavitve
– Ob neuporabi izklopimo periferne naprave (tiskalnike, zvočnike ipd.), najbolje da tudi zaslon.
– Izključimo naprave iz električnega omrežja, ko jih ne uporabljamo več, ker nekatere naprave, kljub temu da smo jih ugasnili, še nekaj časa »črpajo« električno energijo iz omrežja (ang. phantom loads, vampire power ipd).
Primer: Računalnik ugasnemo, kljub temu pa ta nekaj časa še vedno porablja električno energijo. Temu se izognemo z odstranitvijo vtikača iz vtičnice, to pa najlažje naredimo tako, da imamo vse naprave na razdelilcu s stikalom, ki ga ob koncu uporabe ugasnemo.
S temi nastavitvami bomo pravzaprav poskrbeli, da se porabi čim manj električne energije in manj izpustov. Z enim računalnikom se razlika mogoče niti ne bi poznala (spomnimo se, (le) pol tone CO2 letno). A če na to pomislimo, bomo že iz navade ugašali tudi vse ostale računalnike, ki jih uporabljamo. Že nekaj računalnikov (tudi en sam) pa se pozna pri našem proračunu. Zakaj je torej tako malo ljudi, ki uporabljajo (vsaj nekatere) izmed zgoraj navedenih nastavitev? Je težava v težavnosti? Nezainteresiranost ljudi? Dvomim. Po mojem je problem v tem, da se premalo poudarja obstoj takih nastavitev oziroma sploh težavo. Mislim, da veliko ljudi ne ve, da računalniki izpuščajo CO2 in zato niti ne razmišljajo o načinih preprečevanja le-tega. Po drugi strani pa lahko to ugotovimo brez kakršnih koli merilnih naprav (oziroma lahko vsaj domnevamo). Sledeči primer to prikazuje. Recimo, da imate v manjši, zaprti sobi vklopljen računalnik za daljši čas. Čez nekaj časa (če ste seveda v sobi) boste začutili, da vas boli glava. Vzrok je pomanjkanje kisika oziroma prevelika količina ogljikovega dioksida. Seveda je lahko še več vzrokov, recimo slaba osvetljenost, dehidracija ipd. Obstaja seveda še veliko načinov za zmanjšanje izpustov in varčevanje pri električni energiji, recimo programi, ki nam avtomatsko zmanjšujejo in izklapljajo nepotrebne procese in nastavitve, vendar nočem delati nobenih reklam. Kogar to zanima, si bo prebral sam.
Upam, da sem vam vsaj malo približal to temo, ker se mi zdi, da se je včasih še premalo zavedamo, čeprav je zelo pomembna.
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
Del natečaja, objavljenega na Ventilatorju besed.
