Edvard Kocbek: Zamorska

Sredi gneče me je nekdo
povprašal za ramo
z naglasom iz Šiške:
Ali boste izstopili?

Na ovinku sem se čez ramo
zazrl v bele zobe
črnega človeka iz Gane.

Zdaj mi je jasno,
zakaj je Prešeren na trgu
vedno bolj teman,
beseda v meni je poskočila
od binkoštnega veselja,
začela je kliti
v rodovitni črnici.

Obrnil sem se v gneči
in zavpil: Ne bom izstopil,
nikoli ne bo izstopil,
nihče ne bo izstopil,
peljali se bomo dalje,
peljali se bomo v zamorje,
da potolažimo lepo Vido.

(Edvard Kocbek, Izbrane pesmi, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1985)