Predjamski grad je zaradi svoje enkratne lege pod strmim previsom in zanimive zgodovine verjetno najbolj znana graščina na Slovenskem. Ker leži samo kakih deset kilometrov od Postojne, je zelo priljubljena turistična destinacija, saj si ga ponavadi obiskovalci ogledajo skupaj s Postojnsko jamo. Njegov najslavnejši prebivalec je bil Erazem Predjamski, ki ga je med dolgotrajnim obleganjem gradu v 15. stoletju zahrbtno ubila habsburška vojska.
Prva graščina na tej lokaciji naj bi bila postavljena že v dvanajstem stoletju, prvi ohranjeni zapisi pa so iz leta 1274. Takrat so dali oglejski patriarhi v pečini postaviti grad v gotskem slogu, ki ga je upravljala plemiška družina Luegg. V drugi polovici 15. stoletja je na gradu gospodoval Erazem Predjamski, ki je v političnem sporu med avstrijskim cesarjem Friderikom III. in madžarskim kraljem Matijo Korvinom podpiral slednjega.
S svojimi napadi na habsburške posesti je do te mere izzval cesarja, da je slednji leta 1484 zadolžil tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja, naj Erazma izsledi in pokonča.
Ko so končno odkrili njegovo skrivališče na Predjamskem gradu, je sledilo dolgotrajno obleganje. Erazem je Gašperja zasmehoval tako, da mu je v dolino pošiljal darove sadja, povrtnin in rib, da bi mu pokazal, da ga ne bo mogel izstradati. Obleganje bi bilo verjetno neuspešno, če ne bi prišlo do izdajstva v Erazmovih vrstah. Ravbar je podkupil komornega strežaja, ki je potem na določenem oknu izobesil rdečo cunjo. Tja so cesarjevi vojaki naperili svoje topove in ko jim je dal ponoči komornik svetlobni signal, so večkrat sprožili in ubili Erazma, medtem, ko je bil na stranišču. Po legendi naj bi bil Erazem pokopan na trgu v vasi Predjama zraven cerkvice Marije Sedem žalosti. Na njegovem grobu raste ogromna lipa, ki naj bi jo tja zasadila njegova žalujoča ljubica.
Skoraj sto let kasneje, leta 1570, je grad dobil obliko, ki jo ima še danes. V najem in kasneje trajno last ga je dobil baron Ivan Kobenzl, ki je zaslužen za njegov renesančni videz. Leta 1810 je graščino, ki je do takrat izgubila vso svojo obrambno vrednost, podedoval grof Mihael Coronini-Cronberg, leta 1846 pa ga je kupil princ Windischgrätz. V lasti te rodbine je ostal do konca druge svetovne vojne, ko ga je nova ljudska oblast nacionalizirala in spremenila v muzej. To funkcijo ima še danes.
