Globoka pesem, Lorca, ki te ljubim,
stolp tišine, izvotljen od krikov,
izjedkane v molk so kršne rane,
brezčasen čas, vročine ledenikov,
omamen je jasmin; in beli vonji,
ko se čez liste zliva dež; in konji,
srebrne podkve v prahu, senca duše
ujeta v težek zlat okvir kartuše.
