Poezija Erike Vouk me vedno znova pritegne.
Pesem za današnji dan, drage bralke, dragi bralci!
Erika Vouk: Vitezi lesene mize
Pod zemljo, v razvejane nove tišine
se spuščajo črni kopači,
za golo življenje številne družine,
za hiranje v zemlji domači.
Ne sonce, rudarske svetilke medlijo.
ne z mečem, z lopato zaseka desnica,
ne solze, le srage potu jim polzijo
v sajastih brazdah brez lica.
Dan za dnem tiho, ponosno, možato
se vračajo s šihta, garači revirja,
za staro leseno mizo oglato
večerjat – Van Goghovi jedci krompirja.
(Erika Vouk: Ta dan: balade, Založba Pivec)
