Množice romarjev so vse donovembra oblegale Salzburg, kjer so snemali nepozabno zgodbo pojoče družine barona Trappa
Salzburg je nedvomno mesto, ustvarjeno pod srečno zvezdo. Najprej je zaslovel zaradi bogatih rudnikov soli, potem se mu je rodil glasbeni genij Amadeus Mozart, za njim jim je Hollywood posnel film o nenavadni družini s sedmimi otroci, pojočimi angeli, ki so osvojili domala ves svet. Zgodba je romantična, vmes tudi žalostna, da marsikomu zategadelj spolzijo solze po licu, čeprav vselej ne sledi resnici. Tako trdijo potomci von Trappovih, a oboževalci z vseh strani sveta se ne dajo. Ob proslavljanju petdesetletnice snemanja tega filma – originalno The Sound of music – je v Salzburgu, ki ga imenujejo tudi Mozart city, večkrat slišati Trappove pesmi kot melodije enega najslavnejših glasbenikov na svetu. Ker pa je priimek Trapp malce neroden, prav nič melodičen, se ne more imenovati po njem. Pa nič zato, Salzburg šteje ohoho velike denarce, saj letno beleži kar sedem milijonov obiskovalcev.
Sound of musik je glasnejši od Mozartove Čarobne piščali
V teh dneh, zlasti konec tedna, je Salzburg tako oblegan, da se v starem delu mestnega jedra dobesedno prebijaš skozi s komolci. Z mnogimi zgodovinskimi, stoletja stoječimi zgradbami, s številnimi spomeniki, vodnjaki in ulicami brez avtomobilov, izjeme so kočije s konjsko vprego, je kaj videti in občudovati. Mesto je namreč na seznamu svetovne dediščine UNESCO. Torej, gre za izjemno lep in romantičen kraj z zeleno, lično urejeno okolico, predvsem pa brez moteče industrije in betonskih nebotičnikov. Kot takšen je bil prava lokacija za snemanje tako romantičnega filma kot je Moje pesmi, moje sanje. Kamorkoli pogledaš, te Salzburg spominja na The sound of musik: plakati, reklame, avotobusi, trgovine, turistične agencije. Celo tramvaji so prepleskani s tem napisom in fotografijami iz filma. V nekaterih lokalih nastopajo tudi pevke in pevci v tradicionalnih avstrijskih oblačilih, prepevajo pa v angleščini, kot je to tudi v filmu. Še ob večerji te ne pustijo pri miru, kajti njihov šov pač traja dve uri. Če se to dogaja v tristo let stari kleti, izklesani iz kamenja – konglomerata kot večina zgodovinskega Salzburga – napolnjeni do zadnjega kotička in z gosti, ki vseskozi glasno spremljajo prepevanje, celo Japonci , ti večer ni ravno prijeten. Tudi zelo priljubljeni Edelweiss, Edelweiss te več ne očara.
»Nemščina ne bo vžgala«so rekli v Holllywoodu
Vsak dan se kar nekaj avtobusov zvrsti na štiriurnem ogledu krajev v mestu in okolici, kjer se je pred pol stoletja dogajalo snemanje filma. Vmes se vrti film v angleščini in potniki, celo Azijci, prepevajo pesmi, od katerih so le redke zares Trappove. V glavnem jih je napisal Američan Oscar Hammerstein, uglasbil pa Richard Rodgers po ameriškem okusu, češ, da nemščina ne bi »vžgala« pri Američanih in Angležih. No, Edelweiss pa ostaja planika, ker tega cvetja Američani ne poznajo. Marsikaj je v filmu spremenjeno po hollywoodskem receptu za uspeh. Da bom natančna, družina barona Trappa je pela v svojem materinem jeziku nemščini in deloma celo v latinščini ne le doma ampak tudi v tujini, saj so bili kot družinski pevski zbor globalno znani. Njihove pesmi so bile renesančne, baročne, madrigali in seveda popularne ljudske pesmi. V času nacistične aneksije Avstrije k Reichu so se Trappovi preselili v ZDA, potem, ko je Hitler zahteval, da baron Georg von Trapp, nekdanji poveljnik avstrijske mornarice v Jadranskem morju – to je bil čas prve svetovne vojne, ko je bil avstroogrski cesar še vladar tega območja – stopi v vrste poveljnikov Wehrmachta. Zanimivo je, da je bil baron rojen v Zadru staršem z Dunaja, a je imel italijansko državljanstvo, ker je po vojni Zadar pripadel Italiji. Prav zaradi tega je pri pobegu z vlakom pred nacisti lahko prestopil skupaj z družino italijansko mejo z Avstrijo. Pot v Ameriko jim je omogočil Američan, ki jim je organiziral turnejo po severni Ameriki. Hecno je, da so tam nastopali v tradicionalnih avstrijskih oblačilih, kar je bilo za Američane nerazumljivo in smešno, kakor so celo zapisali v newyorških časopisih. Filmarji so pobeg družine prikazali po svoje: ni res, da so se po svojem zadnjem koncertu v Salzburgu skrili v samostan benediktinskih nun, kamor so potem pridivjali nacisti, da bi aretirali Georga Trappa:a ga niso našli. Tudi v Švico niso zbežali čez 1800 metrov visoko gorovje Unterberg, ki meji z Nemčijo: hollywoodski filmarji namreč niso vedeli, da je Švica oddaljena od Salzburga kar 400 kilometrov! In da se tja potuje čez Nemčijo. V filmu se Trappovi s pesmijo na ustih prebijajo čez strma pobočja in kar brez prtljage kot da so na sprehodu. A slovo iz njihove razkošne palače ni bil prav nič romantičen.
Zgodba se začne v samostanu s prepevajočo in plesočo nuno Marijo
Osirotelo Marijo Augusto Kutschero so vzgajali sorodniki na Dunaju. Po končanem učiteljišču je vstopila med benediktinske nune v Salzburgu, dokler je ni ovdoveli Georg von Trapp s sedmimi otroci vzel za varstvo, najprej le hčerke Marije, ki je zbolela za škrlatinko. A iznajdljiva in temperamentna mlada nuna si je kmalu pridobila vse otroke. Skupaj se je igrala z njimi v naravi, celo plezali so po drevju in počeli še druge, njim ljube vragolije. Najbolj je Marija uživala, ko jih je učila prepevati tako, da so kmalu postali pravi družinski zborček. Sicer po vojaško strogi oče je sprva temu nasprotoval, nazadnje pa še sam prijel za kitaro. Petindvajset let mlajša Marija mu je bila čedalje bolj všeč. V filmu sicer vmes nastopa njegova ljubica, bogata plemkinja z Dunaja, s katero sta že tik pred poroko, a ta pade v vodo. To dejanje je izmišljeno, a učinkovito za občinstvo v kinodvoranah. Dejansko se vdovec leta 1927 kar na hitro poroči z bivšo nuno v veliko zadovoljstvo otrok. V filmu se to zgodi mnogo kasneje in se ne pove, da sta v zakonu dobila še tri otroke, torej jih je bilo v družini Trapp kar deset! Ko so v času svetovne krize izgubili domala vse premoženje, je spretna in odločna mačeha in mati, v življenju prav nič krotka, še manj poslušna, uspela spreobrniti družinski hobi v poklic za preživetje in še slavo po vrhu. Zmaga na salzburškem pevskem festivalu, jim je odprla vrata v svet.
»Naša resničnost je manj bleščeča, a zanimivejša od filma«, sin zakoncev Trapp
Idejo za film so v Hollywoodu dobili v knjigi Hvalnica družine Trapp, ki jo je napisala Marija von Trapp in se še sama začudila, ko je ta postala ameriška uspešnica. Bojda je avtorica nekolko polepšala dogajanje v družini, a ne toliko, kolikor so ga filmarji. Moje pesmi, moje sanje je sanjsko romantičen film, a tudi z dramatičnimi prizori, ki se srečno končajo.Tako so posebej poudarili, kako so bili Trappovi, zlasi Georg nenaklonjeni nacistom in so ga v filmu prikazali, kako je ihtavo strgal nemško zastavo s kljukastim križem z vhodnih vrat njihove vile, naskrivaj obešene, ko ga ni bilo doma. Baron je bil v resnici antinacist, vendar pa je bil previden v stiku z njimi, ker se je bal za družino. Zato je tudi pristal, da so nastopili na koncertu, na katerem so v prvi vrsti sedeli okupatorji, a je poprej že imel načrt za pobeg. Prav ta del filma pa je prizadel marsikterega Nemca in Avstrijca, da musikal dolgo ni prišel na ekrane teh držav.
Od dobičkov družina ni dobila niti drobtinice
Marija von Tropp ni bila navdušena nad filmom; menila je, da so preveč poenostavili njihove zgodbe, zlasti to velja za njihove filmske pesmi, ki so bile v večini daleč od resničnih. Okrcala jih je tudi, ker so moža predstavili preveč strogega. Približno enakega mnenja so bili tudi otroci. Družina je živela in nekaj jih je še tam na posestvu v Vermontu na severu ZDA. Nenavadno je, da so se kar štirje otroci podali v Novo Gvinejo za misijonarje, hčera Marija je tam ostala celo tri desetletja. Ostali so imeli različne poklice, eden je bil zdravnik, drugi kmet, tretja vzgojiteljica, četrta profesorica glasbe itd. Le ena se je odločila za vrnitev v Salzburg. Vsak si je izbral svojo pot do kruha. Nenavadno je, da družina Trapp ni bila deležna niti drobtinic od ogromnih dobičkov, ki jih je in jih še prinaša Sound of music, še dva podobna filma in odrske predstave. Marija Trapp je vse zavozila s prodajo filmskih pravic Nemcem, pri čemer se je menda pomotoma odpovedala celo tantiemam oziroma milijonom dolarjev.
Nov film po avtobiografiji Agathe Trapp
Film Sound of music je dobil vrsto nagrad, od tega tri Oskarje.Zategadelj je njegovo obletnico obeležila Lady Gaga na zadnji prireditvi ob podelitvi letošnjih Oskarjev, ko je zapela eno od hitov iz musikla. Gala proslava te obletnice bo 17.oktobrav Salzburgu, ko bodo nastopili igralci Landestheatra ob spremljavi Mozartovega orkestra. Sledil bo festival pevskih zborov in vrsta drugih prireditev. Vključilo se je tudi salzburško lutkovno gledališče, ko bodo nastopile lutke v vlogi Trappovih pevk in pevcev. Povsem nova pa je vest, da v Salzburgu snemajo film po avtobiografiji Agathe Trapp, opisujoč življenje družine od leta 1920, ko jim je na posestvu v istrskem mestu Pula umrla mama, do leta 1938, ko so se preselili v Ameriko. Naslov filma bo »Poslednji Božič« in bo prvič predvajan prav na Božični večer, seveda v Salzburgu.
Tekst in foto: Albina Podbevšek
Podpisi k slikam: 1, Panorama enkratnega Salzburga, zraslega na račun rudnikov kamene soli, ki so bili stoletja v lasti nadškofov–knezov, sila bogatih vladarjev na Salzburškem, daleč od habsburškega Dunaja.
2. Filmska družina von Trapp z reklamnih plakatov.
3. Zbor družine, fotografirane v času turnej po ZDA.
4. Nepopisna gneča na ulicah mestnega jedra.
5. Mozartova hiša z muzejem je vselej polna obiskovalcev.
6. Poslopje samostana, kjer je bila dve leti Marija in kraj,kamor so v filmu pridrveli nacisti, da bi aretirali barona Georga Trappa.
7. Filmska poroka Marije in Georga je bila v cerkvi ob jezeru Mondsee, 25 klometrov od Salzburga.
8.Ob tej palači Mirabel so filmski Trappovi prepevali najbolje zveneče pesmi.
