Film pod zvezdami
13.7. – 5. 8. 2023, 21:30, Ljubljanski grad
Trikotnik žalosti
Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat, Kitarski mongoloid, Nenamerno, Incident pred banko, Igra) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije se tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu. Tri nominacije za oskarja: za film, režijo in izvirni scenarij!
Trikotnik žalosti je po režiserjevih besedah »zadnji del nenačrtovane trilogije o stanju sodobnega moškega, ki se je začela z Višjo silo in nadaljevala s Kvadratom«. Gre za avtorjev šesti celovečerec, prvi film v angleškem jeziku in njegovo drugi delo, nagrajeno s cansko zlato palmo.
Režija: Ruben Östlund, scenarij Ruben Östlund, fotografija Fredrik Wenzel, montaža Ruben Östlund, Mikel Cee Karlsson, zvok Andréas Franck, Bent Holm, Jacob Ilgner, Jonas Rudels, produkcija Philippe Bober, Erik Hemmendorff, igrajo Harris Dickinson, Charlbi Dean, Woody Harrelson, Vicki Berlin, Henrik Dorsin, Zlatko Burić, Jean-Christophe Folly, Iris Berben, Dolly De Leon, Sunnyi Melles, Amanda Walker, Oliver Ford Davies, Arvin Kananian, Carolina Gynning, Ralph Schicha, distribucija Demiurg.
Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma, nagrada CST za zvok); Sarajevo (otvoritveni film); San Sebastián; Toronto; New York; nagrada Evropske filmske akademije za film, režijo, scenarij in najboljšega igralca; tri nominacije za oskarja: za film, režijo in izvirni scenarij.
Zgodba: »Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!«
– Karl Marx
Manekenski par Carl in Yaya je povabljen na luksuzno križarjenje. Medtem ko ustrežljiva posadka skrbi za zbirko bajno bogatih potnikov, zapiti kapitan tiči v svoji kabini in posluša Internacionalo. A pripravlja se nevihta in med slavnostno večerjo s sedmimi hodi se potnikov loti huda morska bolezen …
Trikotnik žalosti je nalašč zapretiravan in potencirano absurden film o moralni izpraznjenosti sodobne kapitalistične družbe, v kateri se vse začne in konča pri denarju. To je film o času, ko je mogoče kupiti in prodati vse, (od dreka – umetnih gnojil, ki so glavni vzrok mnogim boleznim živali in ljudi, do orožja in streliva, bomb ali celo teles v modni industriji), to je tudi film o svetu, ki je zaradi tega, ker je v njem naprodaj vse, vse bolj zlagan in razvrednoten. Švedski filmar pri tem ne okoliši in ne slepomiši, tarče, v katere cilja svoje puščice, pa so sila očitne.
Film je farsičen, satiričen, grotesken, (bogataš ima s seboj ženo – svojih let, ki se vdaja alkoholu -, in ljubico, ki ima manekensko postavo, a je brez zgodovine – pomeni samo njegovo lutko, njegov status, zaradi katerega si jo lahko privošči), skratka, maksimalno nazoren film o tem, kakšna usoda čaka podivjani kapitalizem, (mornar izgubi službo, ker je na morju – v vročini gol do pasu), ki drvi v smeri vse večje neenakosti. Pa tudi film, ki želi povedati nekaj o pohlepni naravi človeka, o tem, kako težko se je odpovedati privilegijem, in o tem, kako so se tržne vrednote zažrle v netržne norme na skoraj vseh področjih življenja.
To je kritika korporativne kulture, hipokrizije družbenih medijev, razredne družbe, fiktivne enakopravnosti spolov; (na ladji je glavna vodja strežbe ženska, ki bedi nad kapitanom, ki je vseskozi pijan, zaprt v svoji kabini) in norm, pa tudi površinske ter lažno ozaveščene modne industrije (Yaya se vseskozi fotografira, res hoče postati modna diva, ne je testenin, po drugi strani pa izkorišča svojega partnerja Carla, ki je zelo neroden, sicer maneken, a premalo avtoritativen, čeprav ve, da ga Yaya izkorišča, se ne zna postaviti zase, da bi obveljala njegova beseda. Na otoku si ga za »svojega ljubimca, spolnega partnerja v zaprtem čolnu, izbere Azijka, ki je le služabnica na ladji, na otoku pa postane vodja skupine, ker edina zna pripravljati hrano, a ostali, (ki niso sposobni preživeti), ji to potem krepko plačajo.
To je hkrati metafora, da si modna industrija izkoriščevalsko prilašča in sprevrača vzorce ter prodaja cinizem, zamaskiran v optimizem.
Gledamo film o bogataših na krovu superjahte, ki je videti kot mešanica Buñuela in bratov Farrelly, sicer ni ravno subtilen, je pa resnično divja avantura in v mnogih pogledih popolna komedija za današnji čas. Huronsko smešni Gospodar muh za dobo superbogatašev, ki obtičijo na oddaljenem otoku, ko se potopi njihova luksuzna superjahta. Gre za nekakšno različico Gilliganovega otoka (Gilligan’s Island) na temo razredne vojne, a z veliko več gnusnega humorja in človeške krutosti, kot ju je omenjena serija kdaj ponudila. Satira morda res ni prefinjena, je pa strašansko zabavna. Zdi se, da Östlund – naj bodo njegove šale še tako jedke – v osnovi verjame, da so ljudje kljub svojim ideološkim hibam kompleksni in pogosto tudi simpatični. A njegov zaključek je vseeno nezmotljivo, srhljivo mračen.
Režiser razširi domet filma in pokaže, kako naša zasvojenost z udobjem in predvsem z močjo ubija zdravo pamet in uniči zadnje ostanke altruizma. Trikotnik žalosti je nelagodna, veselo mizantropska družbena satira, ki bo tako kot Višja sila sprožala neskončne razprave – in nedvomno povzročila razdejanje v industriji križarjenj.
To je film o času, ko je mogoče kupiti in prodati vse, pa tudi film o svetu, ki je zaradi tega, ker je v njem naprodaj vse, vse bolj zlagan in razvrednoten. Švedski filmar pri tem ne okoliši in ne slepomiši, tarče, v katere cilja svoje puščice, pa so sila očitne. Pa tudi film, ki želi povedati nekaj o pohlepni naravi človeka, o tem, kako težko se je odpovedati privilegijem, in o tem, kako so se tržne vrednote zažrle v netržne norme na skoraj vseh področjih življenja.
Videz je ena temeljnih stvari, s katerimi se moramo ljudje ukvarjati. Naš videz vpliva na vsako družbeno interakcijo. Dejstvo, da ima tako ključno vlogo v družbi, predstavlja nekakšno univerzalno neenakost, čeprav se po drugi strani lahko rodiš lep ne glede na svoje poreklo, kar lahko v razredni družbi uporabiš za vzpon po družbeno-ekonomski lestvici. Oblačila so naša kamuflaža. Samo pomislite, kako nas skrbi, ko se odpravljamo na kakšno elegantno večerno zabavo; zares si ne želimo biti preveč ali premalo urejeni. Če se oblečemo narobe, se počutimo izpostavljene.
Kritike
»Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Kapitalizem, ki dela vse, da bi se čim spektakularnejše samorazstrelil (krize se kopičijo, posledice podnebnih sprememb se množijo), itak izgleda tako, kot da ga vodijo najlunatičnejši komunisti. A tako kot nam da Trikotnik žalosti vedeti, da ni več samotnih otokov (vsi še tako eksotični otočki so globalizirani) in da kapitalizem pred revolucijo varuje le še vojska, nam da tudi vedeti, da bodo konec kapitalizma preživeli le tisti, ki znajo preživeti brez kapitalizma – le tisti, ki znajo narediti ogenj, ujeti ribo ali odplakniti drek. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Švedski satirik Ruben Östlund v filmu Trikotnik žalosti ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. »Ne preostane nam drugega, kot da se sprostimo in uživamo v vožnji, ki jo Östlund v koritu svetovne brozge samozavestno krmili proti odtoku.
Obiskovalci Ljubljanskega gradu smo bili nad filmskim večerom zelo navdušeni.
