Moja pohodniška kariera se je pričela na tako imenovani Filozofski poti. Ne morem (in tudi nočem) skrivati, da se mi je ime poti že v začetku zdelo izjemno posrečeno. »Tetsugaku no michi« kot se imenuje v japonščini, je dolga približno dva kilometra in zaobjema templje na severovzhodu mesta Kjoto. Najbolj imenitna točka na poti je vsekakor Ginkaku-ji ali Srebrni temelj, ki je del Unescove svetovne dediščine. Omenjeni tempelj označuje začetek ali konec poti, ki poteka ob kanalu, ob katerem so me presenetila živopisana drevesa. Slovite češnje cvetijo šele v aprilu, a jesenske barve so ustvarile čarobno vzdušje, ki je botrovalo mojim prvim fotografijam dreves. Marmeladno rdeč japonski javor v kontrastu s sončno rumenim ginkom je postal moj priljubljeni motiv. Kar se je meni zdelo fotografski debut, se ostalim, predvsem domačim turistom ni zdelo nič neobičajnega, saj so se ves čas plazili pod drevesi, iščoč najboljši kot za posnetek.
Filozofska pot je vodila na delovno mesto na Univerzi v Kjotu tudi dva prominentna profesorja filozofije, Nishido Kitara (1870 – 1945) in Hajime Kawakamija. S tem podatkom ponavadi razlagajo etimologijo imena omenjene poti.
Kanal je edini vidni del 20 kilometrskega sistema, ki transportira vodo vodi čez gore do jezera Biwa. Filozofska pot se konča v bližini templja Nanzen-ji, kjer imamo zopet priložnost videti vodo, tokrat ne v kanalu, ampak na majhnem akvaduktu. Ob poti nas številne trgovinice, slaščičarne in kavarne vabijo na poskušino; za tiste, ki se jim mudi ali pa zavračajo zasoljene cene, so na voljo avtomati za pijačo. Celotno pot je možno prehoditi v pol ure, a če želimo obiskati templje, ki zahtevajo, da skrenemo s poti in narediti še kakšno fotografijo, se ta čas mirno podaljša na celotno popoldne ali pa v mojem primeru na dva dni.
Moj itinerar je bil sledeč: Srebrni tempelj sem si prihranila za finale in še čaka na moj prihod, vse druge sem pa »napadla« kar po vrsti. Prvi, če gledamo od Srebrnega templja, je tempelj Hōnen – in. Ta tempelj je bil zgrajen leta 1680 v čast duhovnika Hōnena, ustanovitelja Jōdō budizma, največje budistične sekte na Japonskem. Vstop je prost, znotraj pa lahko občudujemo dva kupa peska, ki sta skrbno oblikovana v pravokotnika višine približno desetih centimetrov, na katerih so umetelno izrisani simboli. Tu najdemo še enigmatične stopinje, ki jih morda lahko pripišemo Hōnenu ali Budi? Na voljo ni bilo angleškega prospekta, zato ostajam pri ugibanjih. Naslednja templja po vrsti, Anrakuji in Reikanji sta bila zaprta, zato pa sem v svetišču Otoyo, ki sploh ni vrisan na zemljevidu opazila pajka velikana, kako je v miru čakal na plen. No morda je zgolj spal, v vsakem primeru pa je bil na pravem kraju, saj je v tem svetišču veliko živalskih kipov, kot so miši in opice. Eikan-do ali Zenrin tempelj sem obiskala ponoči, v Nanzenji templju s konca 13.stoletja pa sem se že pošteno izžeta le sprehodila čez veličastna vrata, ki imajo velik kulturni pomen in si hkrati ogledala še akvedukt ter veselo poslikala spodaj sedeče otroke na šolski ekskurziji. Žal nisem imela časa, da bi uživala v vrtovih, ki jih je zasnoval znan vrtnar Enshu Kobori. Pred zmenkom za kosilo sem uspela poslikati še vodomet v bližnjem jezercu in zlat kip, čigar pomena zaradi nepoznavanja japonščine nisem uspela razvozljati; pritegnila me je njegova izraznost in zlata barva, ki je bila v lepem kontrastu z rdečim javorjem in modrim nebom.
