BISER VELIKEGA SLOVENSKEGA PRIPOVEDNIKA
Gospod pa je čakal in čakal,
predel je čas, cedil je sline,
toda hruške so mirno visele pred oknom…
"Vroče je bilo, gospod je sedel pri kosilu in se v potu svojega obraza trudil z vilicami in nožem. Ko ni mogel več, je globoko vzdihnil, naslonil se je nazaj in je pričel presti čas. Kdor ne vem, kako se prede čas, temu bodi povedano, da se čas prede takole: kazalec ene roke se upre v palec druge, kazalec druge pa v palec prve, potem pa en palec in kazalec ločita, da se v polkrogu zopet poiščeta, nakar drugi palec in kazalec nastopita enako pot in tako lepo naprej.
Tako je delavni gospod marljivo predel čas in gledal predse, in ko je bilo napredenega že precej vatlov časa, mu je pogled obstal na lepih rumenih hruškah, ki so vabljivo visele zunaj na vrtu prav pred oknom.
"Lačen nisem," je rekel gospod, " ali te vrste hruške poznam; niso ne presladke ne prekisle in močno sončnate so, dobre bi bile za žejo!"
(Fran Milčinski: Gospod in hruška, Založba Sanje, 2012)
Drage bralke, dragi bralci, kako se zgodba nadaljuje?
