France Balantič: Prošnja za besede

Moj molk je padel v senco Tvojih nog

kot bolna prošnja nemega berača,

pretežka Tvoja dobra je pijača

in jezik zdaj je tihi plod, o Bog.

Srca se je dotaknil večni smeh

kipečih juter in otrok ihtenje

in smrt dreves in klatežev življenje

in klic tvoj rožni v dnevih in nočeh.

Pomagaj mi, besed mi svetlih daj,

besed, ki kakor vino se iskrijo,

ki molijo Te kot pomladni gaj!

Jaz pa bom vedno Tebi pesem pel

in kadar moji zvoki dozorijo,

pri Tvojih bom kolenih obsedel!

(Nevihta sladkih rož: Antologija slovenske poezije 20. stoletja, izbral in uredil Peter Kolšek, Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, 2006)

Drage bralke, dragi bralci, kaj vam pomeni poezija? Jo berete? Ustvarjate sami?

Katere Balantičeve pesmi še poznate?