Ne poj! Zmeraj ostane
na tvojem jeziku začeti
spev: tisti, ki bi ga moral zapeti.
Ne poljubljaj: zmeraj ostane
zaradi čudne kletve neznane
poljub, ki ne seže v tvojo globino.
Moli, moliti je sladko: vendar vedi,
da tvoj skopi jezik ne bo mogel izreči
tistega očenaša, ki bi odrešil.
In ne trdi, da je smrt milostljiva,
ker v neizmerni belini telesa ostaja
živa krpa, ki čuti
kamen, ko te duši in muči,
in požrešnega črva, ki te razkraja.
(prevedel: Jože Udovič)
Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)
