2. Norica
Kakšno veselje, kakšna radost,
joj, ko se je v kuhinji
usedel na jurčka z oranžno
prevleko,
bil je prijatelj njene matere,
njeni prijatelji so bili bogovi,
on je bil največji bog med vsemi,
ja, ja, ja,
njemu se je bleščala tipkovnica belih zob,
in lasje, o bog,
okrog vogalov mize je
delal takšne dolge korake s tistimi lasmi,
posneti Johnny Depp, brez heca,
vanjo je dihal oblačke vrtnic,
grele so jo kot pečica iz kopalnice,
bila je dvanajst,
in on je pil toplo mleko iz rožnatih popkov,
ko je svoj
tanek, drobcen
obraz prekrivala s
pudrom in svetlikajočimi senčili,
na lica si je z živo rdečo šminko risala kroge,
šibka ušesa so ji trgali ciganski uhani,
noro so tiktakali, divje, čim je premaknila glavo,
in čevlji njene matere so bili
boleči,
po celem telesu so jo zbadale
in ščipale materine petke,
nekega dne je mati šla v nočno,
rekla mu je:
daj, pazi nanjo, boš,
res je šla,
in kuhinja je naenkrat
postala grda,
grda, grda,
kakor čarovnica
v tisti šolski gledališki predstavi,
temo je vanjo pljuvala,
njeno kožo je česala
z grabljami,
kot jih je enkrat videla pri hišniku
na vaški šoli
in ploščice na tleh so se ji zlobno smejale,
krvavo roso so bruhale po njej,
po njeni karirasti oblekici z lakastim paskom,
da si je morala zatisniti ušesa,
da je morala s čelom udarjati ob mizo,
da je naslednje jutro hotela pomoriti
vse tiste vrtnice, vse tiste oblačke vrtnic,
vsi so ji govorili, tudi mati ji je govorila,
tiho bodi, tiho bodi,
te bodo hudički odpeljali
v pekel, boš videla, če boš še naprej morila vrtnice,
potem so jo v beli katri odpeljali,
k drugi ženski,
ženska je bila podobna beli katri,
v enem drugem kraju,
z ogromnimi lužami,
kjer so prašiči brskali in vohljali za svojimi blatnimi solzami,
in širokimi drevesi,
ki so besno žugala pticam,
in oblakom,
oblaki so prestrašeni teptali sonce,
potem je vse zaudarjalo po zgnitem soncu,
mati je ni hotela več videti,
mati jo je še tisto jutro utopila v oblaku vrtnic,
zato cele dneve brezglavo
stopica gor in dol po parku,
z buketom krizantem in s prižgano nagrobno svečo v roki
stopa v nekakšni povorki,
za lastnim pogrebom,
kriči na gluhe klopi in golobe pogrebce,
naj bojo že enkrat
tiho, tiho, tiho,
vsako ogledalo razbije,
vsako šipo,
s pestmi tolče po vsaki izložbi,
ki ji pokaže lica z živo rdečimi krogi.
