4. Dvojni rop
Stopim na prazen pločnik
iz neke zakotne šiptarske kavarne,
kjer sem ves večer ob kozarcu radenske
po časopisnih oglasih iskala službo.
In naenkrat ta pojava za mano.
Tip;
hoja zagretega boksarja,
dolg, usnjen plašč,
ogromna glava,
skoraj v celoti prekrita s kapuco.
Pretemno je,
da bi lahko opazovala še druge detajle.
Prepozno,
da bi me lahko postalo
strah.
Dohiteva me naglo,
na hrbtu svojega plašča
čutim njegov gosti, zločesti zadah.
Pretvarjam se, kot da nisem ničesar opazila;
delam se, kot da si brezskrbno prižigam cigareto,
medtem ko si ogledujem
lutke po izložbah.
V resnici s pogledom preščipnem vsak njegov nemiren
korak;
v steklenih vratih neke trgovine,
izložbah,
v parkiranih karoserijah, razsvetljenih
od javnih luči.
Pospešim korak, on isto.
Že od samega začetka mi je popolnoma jasno,
da me bo oropal.
Tu, sredi klinično mrtve ulice,
katere dnevni sprehajalci in
prodajalci sadja in svežega cvetja
zdaj po vsej verjetnosti sedijo pri svojih skromnih večerjah
ali se pripravljajo v toplih kopalnicah
na nočni počitek.
Naenkrat tipu zazvoni telefon, to ga zmede.
Hej, mačka, kako si,
reče neki ženski v slušalko
in zaustavi korak.
Če bi me napadel,
bi verjetno zadihan,
v kakšnem temnem, zanikrnem skrivališču,
iz moje torbice privlekel
čokoladke After eight,
iz neke druge kavarne
in tri zavojčke
toaletnega papirja,
ki sem jih danes zjutraj izmaknila
na javnem WC-ju,
medtem ko sem med stranišči iskala
kakšen
pozabljen predmet,
ki bi se ga dalo solidno prodati na nedeljskem
bolšjem sejmu.
