Je en tip v našem mestu, ki sem mu všeč.
Fluorescenčno oranžne Allstarke, kariraste hlače na črto
iz Elkroja, do brade zapeta srajca s havajskim vzorcem,
zapečatena z debelo zlato verižico.
Velja za enega tistih luzerjev,
ki ga, takoj po postavljeni zdravniški diagnozi,
lastna mati ne prepozna več,
družba pa mu na hrbet prilepi etiketo
socialne peze in krajevnega outsiderja.
Vsako jutro me pričaka pred vhodnimi vrati stavbe,
kjer sem zaposlena.
In vsako jutro ista vprašanja;
kako mi je ime,
katerega smo danes,
koliko je trenutno ura v Sydneyju.
Všeč so mu moje bohemske ogrlice in uhani,
moja figa.
Vsako jutro deset pred osmo.
Huda prometna nesreča pri petindvajsetih,
tri tedne v komi
in pred tem:
ambiciozen krojač v karieri;
ampak saj to ni več važno, itak ga je oče nenehno pretepal
in zmerjal z zgubo,
ker je opravljal neki
babji poklic brez prihodnosti in solidnega zaslužka,
mi vsakokrat znova pove,
z nasmeškom Freda Astaira,
ki mu kakor čolniček na vodi poplesuje na obrazu.
Ko me hvali,
se mu telo potresava v divjem svingu
in sili nekam nazaj iz zemeljske gravitacije,
da se ustrašim,
da bo zdaj zdaj telebnil vznak.
Sicer sem srečno poročena, bi se reklo v nekem statističnem smislu,
v mojem zakonu vse nekako gre,
vendar mi to diskretno, sramežljivo osvajanje
iz Fellinijevih črno-belih filmov
na nek nerazumljiv način paše.
Ker mi je čisto v redu, da se mi enkrat na sto let približa
otroška duša, ujeta v telo odraslega tipa, ki na
posmehljiv nasmešek
mimoidočega japija v zglancanih italijanskih čevljih
odgovori z nasmeškom radosti do življenja.
Zadnjič sva sedela na kavi,
ravno sem mu preračunavala
našo uro v avstralski čas,
ko švigne mimo naju sodelavka z uprave
in me vpraša v pomilujočem tonu:
Kako – si izmenjujeta podatke o vajinih imenih
ali časovnih različicah v Sydneyju?
Ne, sem jo na hitro odpravila,
pogovarjava se o prenovi najine spalnice.
