Življenje bi morala dobiti
v roke osebno,
v obliki navodila,
ki ga za 18. rojstni dan
potegneš
iz uradne kuverte
s pečatom neke pomembne državne ustanove
in tvojim majavim naslovom.
Morala bi ga prebrati v nanizanem zaporedju
strogih,
pičlo odmerjenih alinej,
ki se jih je treba hlastno oklepati,
kakor koala svojega imperija iz bambusa,
ker drugače bo po tebi.
Drugače boš lahko izbirala samo
med jutranjim in večernim
tuširanjem bolečine.
Vse skupaj bi moralo biti
podpisano
z odobravanjem in žigom
njega samega,
torej Življenja,
ki te hoče takšno –
bleščečo, zmagujočo,
uspešno med kuhinjskimi lonci in na borzi čustev.
Ne pa to obupano vpitje v pljučna zrna ogledala
pri šanku kitajske restavracije,
podpisano,
odobreno in zapečateno
s cepivom
počasnega praznjenja:
lastne identitete,
novega celulita na stegnih
in vložkov Always
na dnu torbe
iz druge roke.
