Imam štiri tete, tri po materini strani,
eno po očetovi.
Najmlajša med njimi
je komaj kakšno leto starejša
od mene.
In potem je tu še moja mati, ki zaradi
nekih neprebavljenih cmokov
iz mladosti
v tej četverici še ni zavzela
solidnega in
zadovoljivega mesta.
Vsaka izmed njih je nekoč stala v poročni obleki
z nosečniškim trebuhom
poleg moškega svojega življenja in
mirna, z glavo polno iluzij
o zanesljivih receptih za pecivo in srečen zakon,
čakala v dolgi vrsti za dolgoročen
najem prihodnosti, v kateri teče vse
bolj ali manj
ustaljeno
in gladko.
Potem pa ta divji pok, kot bi se nenadoma
sredi običajne noči
znašle v nenapovedani vojni
z avtomatsko puško,
uperjeno v hrbet,
tik po nedojemljivi
in nepričakovani tajfunski inkviziciji
(družinskega albuma,
podedovanih pasti iz preteklosti,
skupnega nedeljskega kosila),
katere učinek je videti
še na obrazih otrok, vnukov
in pritepenih psov.
In – kakšna sreča, da so vsaj otroci pri kruhu
in da v tem zakotnem delu države piha pretežno
jugo
s svojim nebolečim učinkom na nagrobno cvetje
in vrtno zelenjavo.
Od takrat, od silovitega poka, se redno vsak petek
srečujemo pri meni
za mojo kuhinjsko mizo
in one, naravnost od loterijskega
okenca,
z vrtno zemljo za skrbno postriženimi nohti,
niti pomotoma ne spregovorijo
o svojih možeh,
pomrlih za srčno kapjo, tumorjem v grlu in
neko redko in okrutno
mišično boleznijo.
Govori pa se o tistih živinah
na oblasti,
ki ne vejo, kaj pomeni preživeti
s štiristo evri pokojnine,
o tej in oni zakonski razvezi v svetu slavnih,
o vsebini našega
lokalnega časopisa, ki, odkar so se zamenjali
na uredništvu,
ni več to, kar je bil.
In o tistih receptih, ki uspevajo samo kuharjem
na TV,
ki imajo v življenju presneto srečno roko.
Ko takole
debatirajo moje tete o vsem živem,
jih še serijski morilec ne vrže iz globin mojih plastičnih
stolov iz Ikee!
Pomislim,
da bi jih enkrat
natovorila na vlak
Nova Gorica–Ptuj
in jih odpeljala s tistimi ugodnimi
pokojninskimi paketi
na podaljšan vikend v toplice,
da si, med ženskami,
vsaj malo odpočijejo od tega
nenehnega butanja z glavo ob zid,
v tistem gluhonemem joku,
od katerega zaboli še neznatna mišica
v mezincu.
