Situacija je grave
vsako jutro,
ko se moj mož nasloni na
že sinoči skrbno spoliran
kuhinjski pult
s prekrižanimi nogami in z gibi rok baletnika,
ki se brez kirurških rokavic
ne dotakne
klošarja,
psa na cesti
ali odprte konzerve.
Srajca iz Mure se mora ujemati z barvo kravate,
ki naj ne sega čez zaponko pasu,
katerega tekstura
mora biti nujno usklajena s čevlji.
Srajce s kratkimi rokavi
sploh ne pridejo v poštev
in celotna podoba ne sme spominjati na
casual look.
To so hudičevo pomembna pravila, ženska,
ki se jih je treba držati,
če nočeš,
da te zbije prvi raznašalec časopisov,
ko zjutraj prečkaš cesto!
Mi govori ta menedžerski stvor.
(Medtem ko kuham kavo,
se čudim jati lastovk na drugi strani kuhinjske šipe,
ki se med strastnim poletom odpira po sredini
kakor zadrga sinjih kavbojk,
gladim vročičen toaster;
kdo ve,
mogoče se pod to plastično kožo
skriva še ena plast,
ki zardeva,
občutljiva na dotik spetih ustnic in določena čustvena razpoloženja.)
In to ni nikakršna obsesija ali vedenjsko kompulzivna motnja,
samo življenjski bingo,
da postanem
mrs. Lions club
s koncesijo države in občinskega sveta.
Potem se me bo lahko mirne duše popolno zavarovalo
kakor avto,
hišo ali naš zimski vrt pri kakšni ugledni
zavarovalniški hiši.
Medtem ko razkazuje zobe brez sledov zobnega kamna ali
kavnih madežev,
sanjarim o Bobu Dylanu
s sobotnega bolšjega sejma –
tip mi je z rumenimi prsti od tobaka
spustil jabolko v košaro na kolesu
in še dolgo strmel za mano,
ko sem
počasi izginjala
na travniku njegovih zelenih vek.
Zdaj lahko do 16.30 mirno nadaljujem z opravili,
zaradi katerih sem pustila službo,
magisterij in na pol narejeno dizertacijo
na centru za socialno delo.
Do 16.30 moram znova postati tepih, ki ga bo treba fino
premlatiti,
da bo do naslednjega jutra vzorec znova prišel do izraza.
Med drugim bom pobrisala prah
z najinega art pohištva,
v Milanu kupljenih lestencev
in hrastovega parketa;
in to danes spet z drugačno kravato.
