Presenečena si nad pogledom,
v katerem si obtičala.
To z odporom ugotavljaš vsako popoldne
ob vstopu vanj,
ko z narejeno brezbrižnostjo rukneš ponošeno torbo in čevlje
pod zložljivo jedilno mizo.
Tu je še kanta za smeti
poleg jogija, na katerem spiš.
Zložena likalna miza v tuš kabini,
kup neopranega perila na pralnem stroju,
ki že od poletja
ne oddaja več nobenih znakov življenja.
Tu so tvoji edini salonarji, kupljeni na lanski razprodaji
za Emino valeto,
zatlačeni v kuhinjsko omarico z zlomljenimi vrati, nad hladilnikom.
Kdaj si v tem prostoru nazadnje jedla z apetitom?
Ne moreš se spomniti, kdaj si nazadnje,
zaradi neke banalne zamere,
poklicala očeta,
šponala s kisikom v glomaznem teku po zapuščenih tirnicah.
Rada si to počela.
Pojma nimaš,
kje boš naslednji teden izvrtala za šolsko mesečno.
In naveličana si tega, da ti ob koncu meseca vedno znova za nekaj
zmanjka.
Brskanja po žepih njegovih hlač,
za katere vnaprej veš, da ne boš v njih
razen trsnega sladkorja v majhnih zavojčkih
in praznega vžigalnika
našla ničesar.
Medtem ko je on s klapo na večnem pivu.
Kmalu boš prekinila s psihiatrom,
ki te že dve leti najeda z napačnimi družinskimi miselnimi vzorci,
naredila boš rez čez
terapevtko z duhovne univerze
ter njenimi karmičnimi krogi in drugimi grehi iz prejšnjih življenj.
Da boš dokončno lahko storila,
kar moraš.
Izstopila.
Poklicala servis za gospodinjske aparate.
Kupila sendvič s kraško mortadelo.
Sedla na pralni stroj,
vedoč,
da bingljanje
z nogami po vprašljivem zraku
ter požvižgavanje na songe Pankrtov sodi zraven,
k čakanju.
Štela
in z užitkom okušala olive v mortadeli,
dokler elektronika pošteno
ne zalaufa.
