Mobi ti leži poleg nog
podoben ubitemu hrčku,
in ti ostajaš uničevalka sodobnih življenjskih mitov –
torej gre samo še za en iks vikend,
vendar mu presenečena do daske
dopustiš možnost,
da postane tvoja
življenjska šansa.
Nekako vržeš iz glave Kekčevo pesem,
ta znanstveno fantastična molekula zvoka
ti najeda mozeg
že od jutranjih ur,
in se na hitro odločiš
za postano francosko in tri deci cedevite na eks.
DVD s Petelinjim zajtrkom,
ki si ga že nekaj dni nekontrolirano
vbrizgavaš
v krvotok,
se itak spreminja v nevarno ledišče,
na katerem ti bo, vsaj tako se ti zdaj zdi,
v naslednjem momentu
spodrsnilo.
Na hitro se hočeš vklopiti v tok,
hočeš v lajf.
Na ulico skočiš
gibka in samozadostna kakor
neke nove sorte mestna puma,
kompozicija kavbojk, oprijete majice
in visečih uhanov,
te spreminja v pop ikono
zadnje sezone.
Tvoji kavbojski škornji
brezbrižno udarjajo ob ulico,
ki ji ne boš nikoli zares pripadala.
Vse do kavarne, nabite s folkom,
ki skozi zamegleno steklo spušča vate
tisti nevarni smrad
po užitku in kul počutju.
Primeš za kljuko,
vendar jo kot vroč toaster takoj nato izpustiš,
počasi se obrneš
in odvlečeš domov,
s prevetrenimi kostmi od napovedane burje.
Z novo, še svežo opeklino.
