Tvoji družini je dobro znano,
da živiš na 28 kvadratih
nekje v pritličju, med tu in nikoder,
brez sončne svetlobe in balkona.
Z nekom, ki ti vsako jutro postreže
črno kavo s kapljo limoninega seruma.
Zaradi teh dejstev se ti včasih zdi,
da se ti pljuča ne napolnijo s kisikom
niti po tem,
ko na bankomatu razpoloženj
skrbno plačaš
vsako posebno položnico posebej
in pustiš,
da ti 15-minutni jazz koncert
na Valu 202
posrka z ramen zadnjo utrujeno celoto
odločitve z odlogom.
Tako poskušaš zavzeti,
oklepajoč se k sebi potegnjenih kolen,
skrčen prostor na parketu,
ki ti omogoča diagonalen pogled na hladilnik,
poročno darilo
neke daljne žlahte.
In ti v tem zavzetem položaju vsakič posebej ni povsem razumljivo,
kdo ima od vaju bolj načet želodec;
ta resnicoljuben, leden Indijanec
z na pol iztisnjeno majonezo
poteklega roka,
ali ti –
iztisnjena
na nikakršno ploskev parketa;
od službe z zateženim šefom,
pozitivnega ginekološkega brisa
in odvratnega vonja postane vlage
nad pomivalnim koritom,
za katerega si že povsem izgubila občutek začenjanja.
