Kolikokrat na dan se vprašaš:
kako naprej?
Danes ne.
Danes ni dan za takšna kruta vprašanja,
to si se odločila že pri jutranji kavi,
po tem
ko so po radiu napovedali lep, sončen dan
z blagim vetrom z morja.
S frendico s faksa sediš v kavarni, naravnost od frizerke,
pod mizo si zadovoljno ogleduješ mojstrovino svoje manikerke.
S podobo v steklenem hladilniku s sladolednimi torticami
si presenetljivo zadovoljna.
Nikoli si nisi mislila, da te bo to snobovsko mestece sprejelo takšno;
oba otroka na metadonu,
sveže ločena po dvajsetih letih zavoženega zakona
od moškega, ki si v vseh teh letih ni zapomnil niti okusa tvojega
najljubšega čaja.
Zdaj, kako podlo in patetično od njega in živ triler zate,
živi z nekom, ki bi mu lahko bila hči.
Ampak ti se ne daš, ne danes,
v vzvratnem ogledalu ocenjuješ svojo novo maskaro
in pešcem, ki ti prečkajo cesto, vsiljuješ misel,
da si presneto dobra frajerka, ki ve, kaj hoče od življenja.
Po novem Intersparu pohajkuješ ovešena z vrečkami,
razočaranim gospodinjam ameriškega tipa obračaš hrbet,
one so tvoja preteklost.
Nakupuješ v cheap varianti,
sicer pa nisi nikoli iskala teksture življenja
v prestižnosti tkanine.
V ribarnici po golem naključju izbereš sardele
in mimogrede, za štos,
ker tega nisi še nikoli storila,
v knjigi pritožb in pohval recenziraš prodajalko rib,
ki te na neki način spominja nase.
Zvečer, za kuhinjsko mizo,
pogrizenih nohtov,
z obrazom, iznakaženim od posoljenega tuša in neonske luči nad štedilnikom,
hlipaš kot otrok.
Ker v tem stanovanju ni
pojave,
ki bi pohvalila ali izpljunila te tvoje nesrečne ribe.
Ki bi odreagirala na tvojo prisotnost.
