Ustvarjajo se v gručah v množični obliki
kakor tiste ptice, galebi ali golobi,
ki jih opazuješ na obali;
preveč so si podobne,
da bi jih bila sposobna razločevati,
preveč jih je,
da bi jih lahko začela preštevati.
Neslišno se premikajo po neslišnem tapisonu,
katerega splet živcev in kapilar ravno tako vse prenese,
ko z obešalnikov snemajo
sveže zlikane rožnate uniforme,
v garderobne omarice zaklepajo
svoja zakodirana življenja,
spominske čipe razsutih otroštev,
denarnice s fotografijami
partnerjev in otrok.
Na gluhih, neoporečnih hodnikih se razpustijo
in njihova usoda postane
del mene,
vozičkov s čistilnimi sredstvi,
sesalcev na paro,
ki se jih oklepajo kakor sramežljive neveste.
Medtem ne komentirajo nobene stvari,
ne opravljajo,
politično so nevtralne,
podobne razsvetljenim budistom
zavzemajo notranje stanje
brez vsakršnih želja.
Tu so zato,
da mi postrežejo z materinskimi nasmeški,
s prevetrenimi sobami s kisikom prvega razreda,
tuje posteljnine menjajo z enakim občutkom
kot matere, ki povijajo svoje otroke.
Zvečer po službi se mimogrede
zaustavijo v cerkvi
in se v tihi molitvi spomnijo še name.
Morda jim jutri
izpulim iz rok sesalce
in čistila za steklo,
jih posedem v kavarno hotela
in z njimi opravim
izčrpen intervju;
jih povprašam o
lastnem izvoru,
načinu valovanja krvi.
Kakšen odtenek kože dobijo po tem,
ko čas izpraska z njih vso to
rožnatost.