Oseminpetdesetletni ultramaratonec Dušan Mravlje, oče treh hčera in dedek dvema vnukinjama ter enemu vnuku, je v svoji tridesetletni tekaški karieri pretekel že več kot 300 000 kilometrov in dosegel vrsto vrhunskih dosežkov, ki ga uvrščajo med najuspešnejše ultramaratonce na planetu zadnjih desetletij. Poleg Nemca Stefana Schletta je edini, ki je tekmovalno pretekel tri celine: ZDA, Avstralijo in Evropo. Čeprav zadnji dve leti teče, kot pravi sam, samo še za »gušt«, se že pripravlja na svojo zadnjo uradno tekmo. Za svojo 60-letnico namerava še enkrat preteči maraton Atene – Šparta, 245 kilometrov. Tam je bil trikrat drugi in čeprav mu v 28-letni zgodovini tega teka še ni uspelo zmagati, je še vedno sedmi najhitrejši zemljan na tej progi. Njegov najboljši rezultat je 23 ur 44 minut. Zadnja štiri leta mu družbo in konkurenco na (ultra)maratonih dela srednja hči Neža.
Ko je bil Dušan še v osnovni šoli je smučal, tudi tekmoval. V srednji šoli se mu ni dalo več in ni prav dosti »migal«. Potem se je vpisal na strojno fakulteto, in jo, čeprav jo je bolj poredko videl od znotraj, končal v roku. Večino časa je preživel, tako kot precej njegovih kolegov iz Kranja, v gostilni Pod lipo. Med študijem se je tudi poročil in postal oče hčerke Žive. Ker pa je potreboval denar in malce miganja, je naredil izpit za inštruktorja košarke, bil dve leti trener košarkarske ekipe Sava in zraven rekreativno igral. Po diplomi je odšel v vojsko, v športno četo, najprej v Bovec, potem na Pokljuko. Tam so trenirali za patruljni tek štafet v Dražgošah. In takrat se je prvič srečal s tekom. »Prisilili so me, da sem začel teči, potem pa mi je to prišlo v kri. In ko sem prišel domov sem s prijatelji začel hoditi na teke po Jugoslaviji.«
Če prav razumem je bil tek za vas na začetku neke vrste zabava?
Vse skupaj se je začelo leta 1979, ko sem tekel tek trojk ob žici okupirane Ljubljane. To je bila moja prva tekaška tekma. Tam sem srečal kolega, ki mi je povedal, da je čez tri tedne 100 kilometrski tek v Bielu. »A greš zraven, me je vprašal?« In ker si niti približno nisem predstavljal kaj to pomeni, sem privolil.
In kako je izgledalo?
Grozno, ampak prišel sem na cilj. Do cilja sem pritekel v devetih urah in štiridesetih minutah.
Je to dober rezultat?
Če gledaš rezultate, ki jih dosegajo najboljši »stotkaši« nič posebnega, če pa vzamemo v zakup, da je bil to rezultat popolnega »zelenca« je to nekaj neponovljivega. Sicer najboljši tečejo pod sedem ur, moj osebni rekord pa je šest ur oseminštirideset minut. Ampak to, da sem sploh pretekel sto kilometrov, to je bil dosežek. Še enkrat bi poudaril, da je bil tek ob žici sploh moja prva tekma, tri tedne za tem, pa že tek na sto kilometrov. In takrat sem ugotovil, da jaz to zmorem. Čez tri leta, sem na sto kilometrov, že postavil rekord Jugoslavije. Po štirih letih, sem v tem delu Evrope zmagoval praktično povsod. Tekem je bilo toliko, da jih sploh ne morem prešteti.
Danes si življenja brez teka verjetno ne znate več predstavljati. Vsak dan, ne glede na letni čas ali vreme, zjutraj vsaj dve uri tečete.
Če zjutraj ne »odlaufam« svoje doze, sploh ne funkcioniram. Potrebujem zelo malo spanja, štiri ure mi namreč zadostujejo. Vstanem med četrto in peto uro, včasih še prej in potem komaj čakam, da bo jutro. Na prazen želodec pretečem dvajset, petindvajset kilometrov.
Ko vas poslušam imam občutek, da je tek nekaj povsem preprostega, da bi vsak od nas lahko tekel na dolge proge?
Tek je poleg hoje najbolj naravno človekovo gibanje. To pomeni, da vsak, ki nima posebnih zdravstvenih težav, lahko teče. In vsak, če se le hoče, se lahko prepriča, da bo pretekel deset, dvajset, trideset ali pa tudi več kilometrov. Pri dolgih tekmah je za uspeh zaslužna psiha, čim daljši je tek večji odstotek predstavlja psihična pripravljenost. Pri najtežjih preizkušnjah je po mojem mnenju razmerje 80 : 20 v korist psihične pripravljenosti.
Samo prepričati se moraš pa gre? Je res tako enostavno?
Čim daljša je razdalja, ki jo moraš premagati, tem večja je psihična obremenitev. Na najzahtevnejše preizkušnje se v glavi pripravljam leto ali pa tudi več. Vsak trenutek, ko treniram imam v glavi tek na katerega se pripravljam. Zato tudi najnapornejši treningi niso obremenitev, saj točno vem kaj je moj cilj.
Kako pa izgledajo te priprave v glavi?
Avtosugestija. Jaz sem psihično tako močan, da sem se naučil obvladovati svoje telo. Ko pridem na start znam natančno predvideti kaj se bo med tekmo dogajalo. Seveda pa moram biti hkrati tudi maksimalno fizično pripravljen. Kajti, če nisi dobro fizično pripravljen, to pomeni, da tudi psihe ne moreš dvigniti na najvišji nivo. Znano je, da psihično labilni tekači potrebujejo bistveno več treninga. Trening jim daje samozavest, da se v glavi lažje prepričajo, da zmorejo. Jaz si pred tekmo v glavi sestavim najbolj črn scenarij dogodkov, ki se lahko med tekom pripetijo. In potem ni nič nepredvidljivega in neobvladljivega. Če to zmoreš, boš prišel na cilj. Med glavo in nogami je zelo debel kabel in če ta kabel pretrgaš je tekme konec. V trenutku, ko v glavo pride en sam motilen element, ko pričneš razmišljati, da si utrujen, da te nekaj boli, je konec. Do tega sploh ne sme priti. To je težko razložiti ampak nekdo, ki je slab, mu tudi psiholog ne more pomagati, tisti, ki pa je psihično zadosti močan, bo z avtosugestijo dosegel vse. Moje glavno pravilo je: »Če ne vidiš cilja, se ne podaj na pot!«
Kaj pa je tisto kar nekoga naredi močnejšega?
Ne vem. Zdi se mi, da je to povezano tudi s tem koliko treniraš možgane. Jaz sem študiral in tu je šlo za trening možganov. To ti da sposobnost, da znaš logično razmišljati. Opazil sem, da so bolj izobraženi tekači, psihično močnejši. Labilne osebnosti niso sposobne za ekstremne podvige.
Kako si pomagate, da premagate ekstremne razdalje?
Ko se odločim, da bom neko razdaljo premagal, jo pač bom. Če se človek loti nečesa kar je izven normalnih dimenzij, ga mora to maksimalno potegniti.
Ampak nekaj ga mora motivirati. Je to morda nagrada?
Nagrada zagotovo ne. To da te nekaj potegne. Izziv.
Izziv premagati samega sebe?
Ja, absolutno. To ni več dokazovanje. Za to gre mogoče prvih pet let, ko pa nekaj dosežeš tega ne potrebuješ več. Mene naprej vleče nekaj drugega. Ko sem bil prvič v Dolini smrti v Ameriki, na najtežji tekaški preizkušnji na svetu, sem trpel kot žival, vendar me je že po tekmi začelo vleči, da bi se še enkrat vrnil. Enostavno me vlečejo izzivi, ki so za normalne smrtnike nekaj nepojmljivega.
Mi lahko opišete kako zgleda najtežja tekaška preizkušnja na svetu.
Proga je dolga 220 kilometrov, temperature čez dan so krepko preko 50 stopinj. Že zjutraj je 40 stopinj. Najbolj problematična pa je konfiguracija proge. Tekma se začne na minus 85 metrih, to je najnižja točka Amerike, potem pa se proga po sedemdesetih kilometrih dvigne na 1500 metrov, se spusti na približno 600 metrov, nadaljuje po ravnini, se spet dvigne na 1200 metrov, pa spet spusti. Po pretečenih dvesto kilometrih se zadnjih 22 kilometrov proga dviguje do 2533 metrov kjer je cilj. Tek ima 4500 višinskih metrov vzponov, 2400 višinskih metrov spustov, kar govori o težavnosti proge, da visokih temperatur sploh ne omenjam.
Kakšen je občutek, ko človek pride na cilj?
Fenomenalen. Ko prideš v cilj si še čisto razsut, potem pa čez deset, petnajst minut, pride vsa energija nazaj. Kot da bi prišel v nebesa.
Je progo dobro poznati prej? Si kdaj že pred tekmo ogledate kakšno še posebej težko progo?
Ne, meni je najbolj všeč prvič, ko ne vem natanko kaj me čaka. Osnovne karakteristike je sicer že dobro vedeti. Najbolj mi je v spominu ostal moja prva prekokontinentalna tekaška preizkušnja. Šlo je za 64 dnevni tek preko ZDA – 4700 km. Vsak dan smo tekli eno etapo v povprečni dolžini okoli 80 kilometrov, brez enega samega dneva počitka. Za ta tek sem se intenzivno pripravljal več kot leto dni, tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Ko je bilo vse skupaj za menoj sem ugotovil, da sem psihično veliko bolj »razsut« kot fizično. Noge in ostalo telo so po pretečeni etapi lahko počivale, glava pa je že razmišljala o naslednji etapi.
Kaj se zgodi, ko je teka konec in se vrnete v normalno življenje?
Čeprav fizično utrujenost še nekaj časa čutim, lahko že takoj začnem z nekoliko manj intenzivnim tekom in po dobrem tednu sem že v popolni fizični kondiciji. Glava pa potrebuje precej več počitka. Več kot mesec imam precej problemov s koncentracijo in vožnjo avtomobila. Tudi v izjavah za medije, ki sem jih dajal v obdobju po težkih tekaških preizkušnjah, sem izrekel precej stvari, ki jih v normalnem stanju ne bi.
In kako spočijete glavo?
Nič kaj preveč pametnega ne počnem. Izogibam se vsem umskim aktivnostim, še posebno poslovnim odločitvam.
Menda se pri teku po določeni razdalji v telesu pričnejo sproščati endorfini, hormoni sreče?
Sto procentno.
To je kot nekakšna droga.
To je droga. Tako kot mora nekdo zjutraj popiti šilce žganja, moram jaz svojo dozo odteči.
Kdaj pa se to sproži? Tudi tu velja, da več ko tečeš, več potrebuješ?
Če tečem samo deset kilometrov, je to zame premalo. Zdaj za dobro počutje potrebujem vsaj petnajst, dvajset kilometrov.
Kaj pa, če bi se poškodovali in ne bi mogli teči, bi imeli abstinenčno krizo? Se vam je kaj takšnega že zgodilo?
Vsakih nekaj let me zagrabi v križu. Ampak tudi takrat, ko me najbolj boli, grem ven in hodim. Pa četudi moram nogo vleči za sabo. Ne znam pa si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi me nekaj za dalj časa položilo v posteljo. Kadar ne morem teči, krizo premagujem tako, da možganom dam impulz, da bom gibanje zmanjšal.
Vi ste končali strojno fakulteto, bili potem petnajst let zaposleni v tovarni Donit v Medvodah, zadnja leta celo na direktorskem položaju, potem ste pa kar naenkrat pustili službo? Zakaj?
Ko sem se začel spogledovati s prvim prekocelinskim tekom v Ameriki sem ugotovil, da bom odsoten skoraj tri mesece, kar pa služba ne bi prenesla. Pa tudi za ograjo tovarne se nikoli nisem prav dobro počutil. Ko sem zjutraj prišel v službo, sem imel za seboj že nekaj ur teka in bil že poln energije, moji sodelavci pa so bili še vsi zaspani. In do takrat, ko so se sodelavci s pomočjo kave zbudili do konca, jaz nisem imel več kaj početi. Služba tudi ni bila preveč kreativna, počutil sem se precej utesnjenega. Pa sem se odločil za svobodo in preživel.
Kako je to sprejela družina?
Takrat sem se ravno ločeval. Vse je bilo na kupu. Ampak sem si rekel, da moram preživeti, in sem. Prvo leto je bilo precej hudo, potem pa sem se našel in začel zelo intenzivno trenirati. Potem sem bil še dve leti brezposeln nakar sem dobil status športnika v Slovenski vojski.
Menda je z vami iz Donita odšel tudi vaš spremljevalec, nekakšen serviser, Franci Jeršin?
Ne, on je ostal v službi. Je pa res, da je postal moj stalni spremljevalec na tekmah. Štirikrat sva bila v Avstraliji, bila sva skupaj v Ameriki, po celi Evropi. Ko pa je srednja hči začela študirati fizioterapijo me je na tekmah začela spremljati ona. Na najzahtevnejših preizkušnjah pa sta me spremljala oba.
Kako to, da se je hči odločila, da vas spremlja na tekmah?
Ko je začela študirat sem ji predlagal, da bi me spremljala. Bila je za in sva začela sodelovati. Malce je trpel njen študij, si je pa zato ogledala svet in temeljito naštudirala dobre in slabe strani tekmovanj. Dvakrat je bila z mano v Dolini smrti, dvakrat na ultramaratonu Atene – Šparta, na teku čez Avstralijo, na teku čez Evropo. In zdaj, ko sama teče, je vse to znanje izkoristila sebi v prid. Ve kako izgledajo svetli trenutki teka, kako krize, kaj je treba med tekom dodajati v svoje telo, kako odreagirati v določeni situaciji. Samo eno leto je potrebovala, da je postala hitrejša od mene. Tudi napak, ki sem jih delal jaz, ona ne dela.
Če se vrneva k spremljevalcem. Kako pomembni so za tekmovalca?
Zelo. Na velikih tekmah, če nimaš dobrega spremljevalca, greš lahko samo ven. Dober spremljevalec te pozna v nulo in ne sme naredi niti ene napake. To pomeni, da ve kdaj se moram ustaviti, kaj mi mora ponuditi prvo uro, kaj drugo, ničesar mu ne sme zmanjkati. Jaz sem relativno nezahteven tekač. Na tekmah, ki trajajo več kot šestdeset dni je spremljevalcu izredno težko. Ti zjutraj greš na start, on pa mora imeti stvari pripravljene že prej, potem te mora deset ur spremljati, ko tečeš, poskrbeti za pijačo, hrano, preskrbeti prenočišče, oprati tekaško opremo, pripraviti vse potrebno za naslednji dan. Dobiti človeka, ki vse to zdrži, je težko. Mislim, da sta Neža in Frenk edina, ki sta bila sposobna tekača samostojno spremljati na enem od prekokontinentalnih tekov.
Na začetku vas je spremljala tudi prva žena, kaj pa druga?
Ne, to je preveč emotivno. Ko se začneš matrati, se ji začneš smiliti, pa ti predlaga, da nehaš. To ne gre.
Kaj pa oprema? Je pomembna?
Ja, je. Predvsem copati. To je kot guma pri avtomobilu. Moraš vedeti kakšni copati ti najbolj ustrezajo.
Vam jih delajo po naročilu?
Do leta petindevetdeset, ko je še delala Planika, so mi copate delali tam. Zelo dobro smo sodelovali, zdaj imam dogovor z Adidasom.
Koliko copat pa uničite na eno tekmo?
Na tisoč kilometrov uničim en par copat. Je pa odvisno od tekme. Na tekih preko Amerike, Avstralije in Evrope, sem porabil po pet do šest parov copat. Na treningih pa copati zdržijo še enkrat dlje. Sicer pa naj bila po zagotovilih proizvajalcev življenjska doba para copat okoli 800 kilometrov.
Kakšen teren vam najbolj ustreza?
Asfalt. Če imaš dolge treninge ti na asfaltu ni treba gledati pod noge in se nimaš kam spotaknit.
Bojda ste pretekli tudi celo Slovenijo?
Ja, okrog in po obeh diagonalah.
Zakaj?
So zadeve, ki jih preprosto začutiš. Če povzamem po Humarju, ki je vedno dejal: »Gora me je poklicala!« bom jaz rekel: »Cesta me je poklicala!« Zdelo se mi je zanimivo. Leta 1994 sem tekel ob mejah okrog Slovenije, to je bil nekakšen trening za tek čez Ameriko. Potem sem pretekel še obe diagonali, za svoj »gušt«. Teh tekem tudi nisem nikoli rezultatsko izpostavljal, saj sem tekmoval sam s seboj in so rezultati neprimerljivi.
Nekje sem prebrala da tečete na pivo?
Vsekakor je pivo ena mojih ljubših pijač, tako da ga predvsem v poletnih mesecih z veseljem pijem po treningu, včasih tudi med tekmo naredim požirek, da spremenim okus. Ta informacija se je razširila pred leti, ko sem zmagal v Brianzi v Italiji. Časnik Gazzetta dello sport je na naslovnici objavil članek z naslovom Inženir Mravlje zmaguje s pivom. V podnaslovu pa je pisalo: »Pivo gor, pivo dol, zmagal je z rekordom proge!« »Krivdo« za takšen naslov članka nosi moja žena, ki je novinarja prosila, če ji pomaga najti hladno pivo zame.
Koliko pa sicer pazite na hrano?
Ko sem začel teči sem poskusil vse. Asketsko življenje brez alkohola, pil sem samo vodo. Sledilo je obdobje, ko sem pil morsko vodo in jedel ribe. Potem pa sem ugotovil, da je vse skupaj en larifari, da moram jesti le tisto kar mi paše. Da moram poslušati svoje telo in se odzivati. Vsak mora najti recept zase, čeprav neka osnovna pravila veljajo. Pred tekmo se recimo, ni dobro nabasati s svinjsko pečenko. Jaz vedno tečem na prazen želodec, pa tudi med daljšimi dirkami jem zelo malo, sploh, če je vroče. Brez težav štiriindvajset ur funkcioniram brez hrane.
Koliko dirk na leto pa odtečete?
Na začetku kariere sem v enem letu poleg ostalih tekov odtekel tudi do sedem stokilometrskih. Eno leto sem v štirih tednih zmagal na treh. To je bilo v letih med osemdeset in devetdeset. Takrat sem tudi zaključil z supermaratoni na sto kilometrov in tekel le še daljše razdalje. Leta devetdeset je bil ustanovljen evropski pokal na 24 ur – merijo kolikšno razdaljo pretečeš v štiriindvajsetih urah. Izmed osmih tekem, ki se odvijajo po Evropi, si izbereš dve in potem organizatorji seštejejo oba rezultata in kdor ima na dveh tekmah najvišji seštevek kilometrov je zmagovalec. In jaz sem bil prvi zmagovalec tega pokala. Na eni tekmi sem pretekel 257 kilometrov, na drugi 254. Zadnja leta ne tečem več toliko, svoje želje po rezultatih sem že zdavnaj izpolnil. Hodim samo še na tiste tekme kamor me povabijo, predvsem pa tja kjer se imam fino. Lani sem tekel v Sarajevu, Beogradu in Skopju. Ultramaratonov ne tečem več. Zdaj spremljam Nežo.
Kdaj sta zamenjala vlogi?
Aprila pred štirimi leti sem bil povabljen v Beograd na maraton. Neži sem predlagal, da bi skupaj odtekla mali maraton. Odrezala se je super – 2 uri 45 minut. To je bilo aprila. Maja sva skupaj odtekla še maraton v Radencih – 3 ure 18 minut. Neža je bila že na svojem prvem maratonu najboljša Slovenka, absolutno je končala na tretjem mestu. Potem se je začelo zares.
Je Neža prej kdaj tekla?
Zares nikoli. Je pa ves čas migala. Smučala, kolesarila, hodila v hribe. V treh letih je postala druga maratonka v Sloveniji. Prepričan sem, da bo v supermaratonu dosegla boljše rezultate kot sem jih jaz, saj ima za to vse preddispozicije. To govorijo tudi lanski rezultati, saj je zmagala na prestižni ultra preizkušnji – 50 km od Pistoie do Abetona v Italiji. Postavila je drugi najboljši rezultat med ženskami v 27-letni zgodovini tega teka in premagala tudi favorizirano Paolo Sanno, najboljšo tekačico na 100 kilometrov zadnjih treh let. Jeseni pa je na 75 kilometrskem ultramaratonu Celje – Logarska dolina izboljšala ženski rekord proge za več kot pol ure in bila absolutno druga.
Ste ponosni, ker je šla hči po vaših stopinjah?
Seveda, sploh zato, ker se je zgodilo spontano. Prepričan sem bil namreč, da bo ostala v rekreativnih vodah. Super občutek je, sploh ko jo spremljam in vidim kako malo napak dela. In ko skupaj prideva na tekmo in me vidijo z njo, vedo, da ni šale.
Koliko ste prepoznavni v tujini?
Najbolj v Italiji, sploh zato, ker imam še vedno nekaj rekordov, ki jih doslej še ni nihče podrl.
Kaj pa v Sloveniji?
Tudi tu me marsikdo spozna na cesti. Je pa pri nas značilna nevoščljivost, sploh med tekači, ki niso uspeli doseči želenih rezultatov.
Imate kakšnega naslednika?
Kar bom rekel me bodo povozili. Vendar si upam trditi, da v tem trenutku ni nikogar, ki bi sodil v prvo ligo ultramaratona. Nihče se do danes še ni približal mojim rezultatom na ultramaratonu Atene – Šparta. Lani so, 28 let po tem, ko sem jaz prvič pretekel Sparthatlon, tam tekli štirje Slovenci. Vsi daleč za mojim najboljšim rezultatom 23 ur 44 min. Zanimivo je, da so bili moji rezultati pred skoraj tridesetimi leti doseženi praktično z vodo, vsekakor pa brez raznih športnih pripomočkov, ki jih uporabljajo novodobni ultra tekači. Očitno je bistveno, da si iz pravega testa in veš kaj hočeš.
Domnevam, da imate zelo veliko sposobnost regeneracije?
Če nimaš dobre regeneracije že gensko določene, tega ne moreš delat. Pri dolgih tekih, ko tečeš 1000 kilometrov, se mora biti telo sposobno regenerirati že med samo tekmo.
Če se vrneva na vaši drugi dve hčeri. Bo še katera šla po vaših stopinjah?
Starejša Živa, ki se sicer zelo veliko ukvarja s športom in ima konstitucijo zelo primerno za tek, se je odločila za drugačen način življenja. Ima družino in tri otroke. Najmlajša 17-letna Ana pa pravi, da ima še čas. Zdaj je navdušena nad borilnimi veščinami, trenira taekwondo.
Ste hčere vzgajali v športnem duhu?
Sploh ne. Ko sta prvi dve končali srednjo šolo sta sami začeli migat, najprej smučanje, bordanje, kolesarjenje, aerobika, tudi tek. Vse je prišlo spontano.
So pa imele dober vzgled. Imam občutek, da tam kjer se v družini niso nikoli ukvarjali s športom otroci težje začnejo.
V moji družini se ni niče ukvarjal s športom. Moje punce, se mi zdi, da imajo to v sebi. Nikoli jih nisem v nič silil, prepričan sem, da bi jih na ta način samo odvrnil od športa.
Ste imeli tudi vi to v sebi? Ne verjamem namreč, da se stvari v življenju zgodijo slučajno.
Nekaj se je zgodilo in stopil sem na to pot. Enako se je zgodilo tudi Neži. Ko se v določenem trenutku vse poklopi in te nekaj potegne, da ne rečem zasvoji.
Se je tako poklopilo tudi to, da vi končujete kariero, Neža pa jo začenja?
Ko sem lani tekel ultramaraton okoli Blatnega jezera, 212 kilometrov, kar je enako kot, če bi šestintridesetkrat tekel okoli Blejskega jezera, sem nekje na sredini proge začel razmišljat ali mi je tega še treba. Očitno se je povezava med nogami in glavo prekinila, na kar sem bil v podzavesti že pripravljen. Vedel sem, da bo prišel trenutek, ko se bom začel spraševati zakaj in ne bom našel odgovora. In ker ga nisem našel, sem tek končal nekje na polovici proge in se zaklel, da bom od tistega trenutka dalje tekel samo še zase, tekmoval pa smo še za svoj »gušt«. Zaenkrat mi odlično uspeva.
Stari ste skoraj 60-let. Se že odpravljate v pokoj?
Sem pripravnik na penzijo. Prijavljen sem na zavodu za zaposlovanje in čakam, da bom postal upokojenec.
Čisto za konec bi vas prosila, da nam poveste zanimivo zgodbo, ki se vam je zgodila pred 25-leti na tekmi v Italiji.
Ko sem leta 1986 tekel 257 kilometrov, iz juga na sever Sardinije, sem na cilj pritekel nekaj ur prezgodaj. Do tedaj so prvi tekmovalci na cilj pritekli v 27 urah, enkrat dopoldne. Organizatorji, skupaj z mažoretkami, županom in televizijskimi ekipami, so zato prve tekmovalce pričakovali okrog enajste ure. Jaz pa sem tisto leto spomladi že zmagal v Avstraliji, bil sem bil v življenjski formi in sem na cilj pritekel že ob šestih zjutraj. Na cilju nikogar. Organizatorji so morali zbuditi hišnika stadiona, da je odklenil vhod na stadion, kjer je bil cilj tekmovanja. Potem sem nekaj pojedel in šel spat. Ob enajstih so po programu začeli s sprejemom. Nikogar še ni bilo na cilj, zato so novinarji začeli spraševati kdaj bo pritekel zmagovalec. Povedali so jim, da zmagovalec že tri ure spi. Takrat sem postavil rekord proge, tekel sem 23 ur 40 minut, tega rekorda do danes še nihče ni podrl.
