Vsak torek je v študentskem naselju
žur,
nekje za Bežigradom.
Vsak torek ti nekako uspe preriniti se na šestko
in dotolči do tja.
Sediš v enem od apartmajev med mularijo svoje starosti,
ki te je
s ploščadi pred blokom
iztrgala iz gobca
ledene mokrote in mraza.
Zaradi toplote radiatorja, poleg katerega sediš,
in ruma v čaju
se ti postopoma mehča pogled
na ponaredek Klimta,
ki ga je eden od teh mladih z lepilnim trakom prilepil na vrata kuhinjske omarice.
Čutiš,
kako se ti okrog želodca odtaja zamrznjena tišina;
poslušaš nekaj v zvezi s pevcem Nirvane,
kakšna škoda je vseh teh tipov á la Jim Morisson
in kako na tem svetu sploh ni več prostora
za občutljive duše.
S hodnikov prihajajo razposajeni glasovi fantov,
ki v klet odnašajo zaboje piva,
steklenice vina in
pakete plastičnih kozarcev.
Za potem.
Tip poleg tebe
z obrito glavo do nule, oblečen v vietnamko
nevsiljivo šavsa po tvojih čustvih.
Baje študira filozofijo
in še nekaj, kar ti je ušlo iz glave,
na filo faksu;
ti se boš nekoč zavzemala za pravice samskih mater
in zapuščenih otrok,
mu nakladaš.
Še to rundo spijete in potem greste vsi skupaj dol,
na žurko.
Mogoče boš cel večer preživela s Kojakom.
Mogoče bosta na ledeni ploščadi
pred študentskim blokom rahlo nadelana
plesala do jutra.
In si zaobljubljala
stvari,
ki jih bosta skupaj počela po diplomi;
v prvi vrsti
s kamperjem prepotovala Skandinavijo,
čim napraskata skupaj nekaj denarja.
Mogoče ti ne bo zazvonil telefon,
ne bo ti treba poslušati materinih očitkov,
kako slaba mati si
in kako nisi mogla prej razmišljati o tem,
da ti usoda lahko odpihne iz rok
življenjski načrt dela,
ko še diši po toplem, svežem tisku.
