GOSPODINJSKI BLUES – Študentka prava

0
193

Vsak torek je v študentskem naselju

žur,

nekje za Bežigradom.

Vsak torek ti nekako uspe preriniti se na šestko

in dotolči do tja.

 

Sediš v enem od apartmajev med mularijo svoje starosti,

ki te je

s ploščadi pred blokom

iztrgala iz gobca

ledene mokrote in mraza.

 

Zaradi toplote radiatorja, poleg katerega sediš,

in ruma v čaju

se ti postopoma mehča pogled

na ponaredek Klimta,

ki ga je eden od teh mladih z lepilnim trakom prilepil na vrata kuhinjske omarice.

Čutiš,

kako se ti okrog želodca odtaja zamrznjena tišina;

poslušaš nekaj v zvezi s pevcem Nirvane,

kakšna škoda je vseh teh tipov á la Jim Morisson

in kako na tem svetu sploh ni več prostora

za občutljive duše.

 

S hodnikov prihajajo razposajeni glasovi fantov,

ki v klet odnašajo zaboje piva,

steklenice vina in

pakete plastičnih kozarcev.

Za potem.

 

Tip poleg tebe

z obrito glavo do nule, oblečen v vietnamko

nevsiljivo šavsa po tvojih čustvih.

Baje študira filozofijo

in še nekaj, kar ti je ušlo iz glave,

na filo faksu;

ti se boš nekoč zavzemala za pravice samskih mater

in zapuščenih otrok,

mu nakladaš.

 

Še to rundo spijete in potem greste vsi skupaj dol,

na žurko.

 

Mogoče boš cel večer preživela s Kojakom.

Mogoče bosta na ledeni ploščadi

pred študentskim blokom rahlo nadelana

plesala do jutra.

In si zaobljubljala

stvari,

ki jih bosta skupaj počela po diplomi;

v prvi vrsti

s kamperjem prepotovala Skandinavijo,

čim napraskata skupaj nekaj denarja.

 

Mogoče ti ne bo zazvonil telefon,

ne bo ti treba poslušati materinih očitkov,

kako slaba mati si

 

in kako nisi mogla prej razmišljati o tem,

da ti usoda lahko odpihne iz rok

življenjski načrt dela,

ko še diši po toplem, svežem tisku.