1. Totalka
Kako lahko?
Jaz na njenem mestu ne bi zdržala,
to je vse kar mi pade na pamet, ko fiksiram njen hrbet,
izvit iz ozkega tulca teme,
ki se počasi oddaljuje od shiranega bloka.
Vstane kdo ve kdaj;
ob 5 : 30 sedi v drugorazrednem kupeju na vlaku,
potem zre s tresočimi očmi v onkraj šipe raztapljajočo temo,
ob 6 : 30 odklene pločevinasta vrata menze,
v neki tovarni z vzmetnicami,
kjer je zaposlena kot pomočnica kuharice.
Dela molče; lupi krompir, splakuje posodo,
čisti postrvi.
S čim manj gibanja ustnic se preriva skozi dan.
Malica ostanke kosila delavcev. Njen očesni kontakt
je predan zamaščenim fugam med ploščicami na tleh,
plesni na stropu,
umirajočemu ometu.
8 ur.
V garderobno omarico obesi od hrane umazano belo uniformo,
se preoblači, zaklepa, brez občutka za prisotnost telesa.
Ne pozna modnih katalogov, popustov na blagajni,
reklam L´ Orealovih izdelkov.
Zagrebe se za mesto na vlaku ob 16 : 30.
Nagli razmetani koraki, plitek vdih;
zrak, ki ji čez prsno območje enakomerno raznaša debelo sol bolečine.
S preostankom telesa butne v težka steklena vrata kliničnega centra,
na onkološki,
h hčerki, ki jo pobira nek zafrknjen tumor na možganih.
Boža pajčevinasto kožo.
Dolgo opazuje njen obraz, nepremično.
Odganja misel
od zadnje češke risanke na TV,
pogovorne ure,
baletnih copat,
za katere si je pri prijateljih sposodila denar
– moj bog,
kakšna nehumana mehkoba, v trgovini, prvikrat,
kot bi jih nekdo iztrgal iz veščinih kril in zmletih marelic.
Vendar to je zdaj vse kar šteje –
zverinsko pohlepno pogoltniti poteze lastnega otroka.
Ob 22 : 00 pusti mačehovskemu zraku, da ji izpraska obraz,
izpere z rok izposojeno toploto.
Vrača se z avtobusom.
Samo še nekaj ur in bo vse ponovila znova.
Ona ne pozna spanja, sedenja, čakanja.
Čakanje je smrt, pravi.
Iris umre ob 23 : 04,
vozni red vlakov in avtobusov zdaj ni več važen.
Naslednje jutro pokliče v službo,
da odpoved.
Umije si zobe. Bruha v kuhinjski umivalnik.
Se odvleče v park, sede na mokro klop, moli.
Zarije pest v trebuh.
Dvakrat boksne.
Z ujeto molitvijo med stisnjenimi zobmi
udarja ko zmešana.
Hoče umret, zaboga!
Vendar za to mora prekleto čakat.
