Vzorno prenovljen oživlja nenavadne srednjeveške zgodbe, se spominja naprednih menihov Trapistov in tragičnih usod slovenskih pregnancev
Visoko nad Savo se na skalnatem pobočju bohoti pred kratkim obnovljeni brestaniški grad Rajhenburg, ki je enajst stoletij krojil usodo teh krajev. Medtem ko številni slovenski gradovi žalostno propadajo, češ da ni denarja, so v Krškem združili moči in se v kratkem času dokopali kar do treh milijonov evrov iz skladov EU, ostala dva milijona sta prispevali država in krška občina. Tako je grad zablestel v vsej svoji arhitektonski lepoti, dopolnjen z zgodbami vse od romantike, renesanse, gotike in baroka. A najbolj pretresljive je povzročill nemški okupator, ki je grad spremenil v ječo slovenskih pregnancev.
Slava, tragedije in izumrtje Rajhenburžanov
Zgodovina gradu se je začela pisati davnega leta 895 z leseno utrdbo. Čez slabo stoletje in pol je bogati salzburški nadškof Konrad tu zasnoval kamniti grad z mogočnim obzidjem. Ime je dobil po plemiški družini Rajhenburg, katere član, vitez Reinprecht II. je bil koncem petnajstega stoletja vrhovni poveljnik vojske cesarja Maximiljana. Bil je slaven in zgodovinarji so ga našli na sliki, oblečenega v razkošno žametasto tuniko, obrobljeno s krznom in ga kot lutko predstavili v eni od grajskih soban. Rod ali dva za njim so Rajhenburžani izumrli. A družina plemičev je doživela tudi nenavadno tragedijo, ko sta na smrt skregana brata Nicklausch in Joerg leta 1434 hkrati drug drugemu pognala kroglo v čelo. Zato so ju pokopali obrnjena drug od drugega. Lobanji, nista razstavljeni, na ogled pa je lutka enega od nesrečnih bratov. Ker so bili Rajhenburžani pomembni za zgodovino gradu, bo Kulturni dom Krško, upravitelj gradu, prihodnjo jesen pripravil razstavo o tej družini.
Freske, alabaster na oknih, prodniki v tlaku
Rajhenburžani so gradu dodali dvonadstropno gotsko kapelo, odkrito ob prenavljanju. Pozornost vzbujajo ostanki renesančnih fresk. Zanimiv je prizor iz legende o sveti Kunigundi, luksenburški plemkinji in po smrti moža Henrika II cesarici, pred tem obtoženi prešuštva. Nedolžnost je morala dokazati s hojo po razbeljeni žerjavici, ne da bi se opekla. Zgodovinarji domnevajo, da so Rajhenburžani s tem hoteli pokazati svoje krščanske kreposti. Deli starodavnih fresk so ostali tudi na stenah dvorišča. Eno od oken v romanskem delu gradu je namesto stekla pokrito z alabastrom kot nekoč. Restavrirali so vse kamnite portale, stebre, del dvorišča in mostovža pa so tlakovali z rečnimi prodniki iz Save. Mostovž so zgradili na novo in predstavlja piko na i čarobnega Rajhenburga, namenjenega vrsti dogodkov,muzeju in izletnikom. V gradu je tudi restavracija in muzejska trgovina. Na novo pripravljajo razstavo o pregnancih, ki jih je nemški okupator tu zbiral in jih pošiljal v taborišča.
Čokolada menihov Trapistov za cesarja
Rajhenburg ima za seboj koristno obdobje francoskih menihov Trapistov, ki so kupili grad 1881.leta Ta red sodi med najstrožje, saj se niti pogovarjati niso smeli med seboj. Na jedilniku ni bilo ne mesa, ne jajc, torej so bili prvi vegani pri nas. Le sir – še danes znan kot trapist- so si privoščili, saj so ga sami izdelovali. Na več skorajtri sto hektarih velikem posestvu – danes v lasti celjske škofije – so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, vinogradništvom, čebelarstvom. Bili so napredni: imeli so prvi traktor v Zasavju, zgradili so elektrarno na bližnjem potoku, napeljali so trikilometre dolg vodovod in celo telefon. Posebej znani so bili po čokoladi, ki so jo izvažali po vsej Evropi . Cesar Franc Jožef jim je zanjo podelil častni naziv Imperial, kar je bilo potem ime čokolade. To tradicijo, a le v butični izdaji. nadaljujejo v čokoladnici, ki jo bodo še nekoliko povečali. Po kakovosti bi z ročno izdelanimi bonboni lahko tekmovali s slavnimi Mozart kroglicami. Tudi grad ne zaostaja za avstrijskimi. Vse se da, če se hoče. Če pa občina ni sposobna zbrati ne moči, ne denarja iz EU skladov, se zgodba o prenavljanju gradu vleče kot jara kača, kar se dogaja Turjaškemu gradu. Urejen je le deloma: kapela in razstava o Trubarju, potem grajska kapela in poročna dvorana. a izletniki odhajajo žejni in lačni. Občina Velike Lašče je ena tistih občin, ki si iz EU ni pridobila niti centa.
