Še vedno je nekje
poletje temno,
tiho poletje
s tvojimi očmi.
Odšlo je, kakor stara kavarna,
Čez reko časa. Zdaj sedi
Na drugem bregu, med zamolklimi
Drevesi – mirna, sklonjena postava.
Kot da so tam velika, temna vrata
Iz brona, ki so vrezani na njih
Nejasni liki drevja in neznanih ptic –
Tih, bronast gozd. In v njem še vedno čaka,
Ujeto v nežno kretnjo,
Kot da spi,
Temno poletje
S tvojimi očmi.
Viri: Pa da bi znal, bi vam zapel ( uredil Niko Grafenauer),Založba Mladinska knjiga,1977
Katere pesmi Gregorja Strniše vas posebej navdihujejo?
Pišite pod pesmijo, ki jo danes objavljamo, v komentar. Veliko poetičnih užitkov!
