Gregor Strniša: Jesenska pesem

0
570

Še vedno je nekje

poletje temno,

tiho poletje

s tvojimi očmi.

 

 

Odšlo je, kakor stara kavarna,

Čez reko časa. Zdaj sedi

Na drugem bregu, med zamolklimi

Drevesi – mirna, sklonjena postava.

 

Kot da so tam velika, temna vrata

Iz brona, ki so vrezani na njih

Nejasni liki drevja in neznanih ptic –

Tih, bronast gozd. In v njem še vedno čaka,

 

Ujeto v nežno kretnjo,

Kot da spi,

Temno poletje

S tvojimi očmi.

 

Viri: Pa da bi znal, bi vam zapel ( uredil Niko Grafenauer),Založba Mladinska knjiga,1977

 

Katere pesmi Gregorja Strniše vas posebej navdihujejo?

Pišite pod pesmijo, ki jo danes objavljamo, v komentar. Veliko poetičnih užitkov!