Kolikokrat v svoji nestrpnosti, prestrašenosti, nevednosti takoj vemo, v čem je problem, grozimo in tlačimo zdrave, bistre in še naravne otroke v predal z napisom »lenoba«, »nehvaležnost«, »zabitost«, »neotesanost«, »površnost površna«, »nesposobnost (iz tebe ne bo nikoli nič), (boš že še videla) …« …
Ali jim v preobilici denarja/pomanjkanju časa takoj poiščemo inštruktorja za to in ono. S tem potrdimo lastne izjave in dokažemo, da otrok res ni sposoben samostojno uspešno napredovati v šoli. Ko nas stroški in še kaj že malo pestijo, pa zgrnemo jezo na šolo in učitelje, kako nemogočo goro snovi da naprtijo našim malčkom, pa vse težje je, da še starši komaj razumemo snov, učitelji bi pa morali delati z ljubeznijo in so za to, da naučijo otroke ….. Hvala Bogu, nismo vsi starši taki. Poznam enega v Buči na Kozjanskem, ki je drugačen.
Temu stanju botruje predvsem napačen pristop k poučevanju. Učenje prehitro preneha biti igra in postaja trdo delo, ker v pomanjkanju časa in zaradi drugih pritiskov sodobnega načina življenja starši in učitelji izgubljamo živce, tla pod nogami, stik s samim seboj, stik s svojim bistvom, stik drug z drugim … Podhranjenost, pomanjkanje razumevanja, sočutja, dobrohotnosti in ljubezni se boleče odraža na drugem najbolj pomembnem področju človekovega delovanja, na gradnji odnosov z mlado generacijo, ker je najpomembnejše področje še vedno spoznavanje samega sebe.
Poučevanje spretnosti, kako se učinkovito učiti, se zelo sramežljivo najavlja v učnih programih. Ampak enkrat bo tako, kot voda zavre, ko so izpolnjeni pogoji. Do takrat naj velja, da je biti deležen izobraževanja velik privilegij. Koliko je še držav na svetu, kjer otroci niso deležni niti osnovnošolskega izobraževanja, tega, ki ga mi že precej let kar povprek kritiziramo, ker smo podhranjeni zaradi preobilice … blablabla. Bla.
V takem stanju postane učenje manj zanimivo za kogarkoli, pozornost učencev na obravnavano pri pouku se zmanjšuje, konkurenca pa ponuja mladim umom nove in nove mamljive vabe. Produktivno učenje se tako vse bolj prestavlja iz šole domov, kjer se je treba znova učiti vse tisto, kar so mladi v šoli prespali, preslišali, čeprav mislijo, da morajo samo ponoviti. Saj so vendar bili pri pouku, ne zavedajo pa se, da je bila njihova pozornost drugje. To pa je duhamorno, frustrirajoče, strup za mlado samozavest, za občutek lastne vrednosti. Malodušje, obup, zgubljanje vere vase, nesposobnost za samomotiviranje, brezvoljnost pa postanejo najtesnejši sopotniki v povsem druge smeri od tistih, ki si jih tiho želimo.
Inštruktor je za pomoč tam, kjer so ugotovljene naravne ovire, ali pa za pripravo na olimpiado ali za vrhunsko izpiljenost nekega znanja. Ali za trening načina in tehnik učenja, za pridobitev rednih navad in za trening vzpodbud k samomotivaciji, sposobnosti za priklic potrebnih čustvenih stanj, kot so umirjenost, osredotočenost, samozaupanje, borbenost …
Sebi in otrokom želimo, da bi si okrepili tiste speče potenciale v nas, ki so nam naravno že dani, jih razvili do skrajnih meja in jih uporabili ne zgolj v svoj prid, ampak jih predano delili v korist drugih ljudi in vsega človeštva. Saj si to čisto natihoma, pri srcih, želimo, kajne?
No, nabit z vsemi temi premisleki se lotim hčerke.
