Ida Irena Katarina Zupan: Božični pes Miki

0
261

Nekega večera je pes Miki gledal skozi okno in jedel zrezek. Ta večer je bil božični večer. Njegovi lastniki in njihovi prijatelji so se zabavali in jedli purana. Njega pa niso pustili zraven. Rekli so, da je preveč rejen ,da bi jedel še več dobrih stvari. Ampak ravno,ko so ga napodili stran, mu je nek otrok vrgel zrezek. In zdaj je to edina hrana, ki jo ima. Miki je razmišljal o božiču. Slišal je že, da na ta dan jejo purana, da pojejo božične pesmi in nestrpno čakajo nekega človeka po imenu Božiček. Miki še nikoli ni videl Božička, a je bil prepričan, da obstaja. Le mislil je, da ga Božiček očitno ne mara, ker mu nikoli ne prinese darila. Lani je mislil,da je Božiček samo pozabil nanj,ker je majhen in ga ni videl. In ko je šel pogledat pod smrečico so bila tam samo štiri darila. Eden za očija, dugi za mamo, tretji za prvega otroka in četrti za drugega otroka. Ni bilo darila zanj. Zato Miki misli, da ga Božiček ne mara. Miki je že zdavnaj pojedel tisti zrezek. Čakal je, da se božični večer končno konča. Ampak to je trajalo celo večnost. In takrat si je Miki zaželel,da bi imel pred sabo vsaj nekaj praznične hrane. In ravno takrat se je pred njim prikazal cel puran. Miki je poskočil. Sploh ni pomislil, kako se je to zgodilo. Samo skočil je na purana in ga v minuti pojedel. Potem se je šele zavedal, da se je puran kar pojavil pred njim. Nato si je zaželel, da bi to izvedel. In v tistem trenutku se je pred njim prikazal prav poseben moški. Oblečen je bil v rdečo obleko, imel je črn usnjen pas, dolgo rdečo kapo z belim cofkom, dolgo belo brado in brke in rjavo vrečo polno nekih lepo zavitih škatelj v različnih barvah in ponekod tudi z bleščicami. Miki je že slišal za tako oebo. In takoj je zalajal: BOŽIČEK! In takrat se je Božiček zasmejal. Rekel je: vidim,da pri tebi doma ne ravnajo najbolj lepo s tabo. Mislim, da si ti zaslužiš boljši dom, oni pa si letos ne zaslužijo daril. Miki se je razveselil a božička je vprašal: Kje pa bom živel? Božiček pa je rekel: Pri meni vendar! In Miki je bil zares presenečen. Kar naenkrat bo živel pri Božičku in vsako leto dobil darilo. Ravno takrat se je spomnil, da mu Božiček še nikoli ni prinesel darila in vprašal ga je zakaj. Božiček pa je rekel: Saj sem ti ga vsako leto prinesel, samo ne pod družinsko smrečico ampak zadaj za tvojo uto! In takrat je Miki planil za uto in tam odkril pasjo žogico,ki je zelo lepo poskakovala in še veliko drugih lepih daril. Nato pa sta Božiček in Miki odpotovala na letečih saneh. Mikiju je bilo pri Božičku zelo všeč. Postal je njegov Božični pes. Z njim je vsako leto potoval po svetu in raznašal darila.  Če kdo ni bil priden in ni dobil darila, je njegovo darilo dobil Miki. Miki je tako srečno do konca svojih dni preživel pri Božičku in se z njim imel lepo.