Igor Karlovšek: Matej

0
197

Očarala je vsakogar, ki jo je videl, bila je najboljša plesalka v skupini za izrazni ples na šoli, hodila pa je tudi k baletu. Rada je plesala sama, takrat je neomejeno izrazila svoja občutja.

»Kaj je narobe?«

»Eh, ti si še premajhna, Manca,« je vzdihnil.

Sestra je jezno zapihala in se vrgla na posteljo.

»Ti si bedak. Marsikaj vem.«

Mateju se ni ljubilo prepirati, bil je ves razrvan in razdvojen. Ni mogel razumeti, da ne more storiti ničesar. Čakanje ga je ubijalo. Medtem, ko se je na drugem koncu sveta kdo ve kaj hudega dogajalo s Sarangani, je ležal na svoji postelji in poslušal sestro, ki je otročje dvigovala svoj nos.

»A boš kar čakal in takole obupan ležal na postelji, zijal v strop in vzdihoval? Če bi moj fant takole mečkal, bi ga pošteno nahrulila.«

Matej je planil pokonci.

»Manca, ti imaš že fanta?«

Zasmejala se je in ga navihano gledala.

»Manca!«

»Joj, kako si neumen. Seveda nimam fanta! Me pa radi gledajo. A naj jim to prepovem?«

Matej se je prekotalil čez in sedel k sestri.

Nenadoma je začutil, da si veliko bližje kot kadarkoli prej.

Do zdaj se mu je zdelo, da je nemogoča, razvajena punčka, ki zgolj visi na mami in ji je edino veselje v življenju, da mu para živce in ga zafrkava.

Okrogli otroški obraz se je podaljšal, obrvi nad očmi so postale zanimive, pomenljivo dvignjene, oči so se poglobile, ustnice so postale polnejše in večje.

Prava mala mama.

»A veš, kje je Sarangani?«

»Vem. Z Mlinarjevo sta na Borneu.«

»Fiju. Tako daleč. Zakaj?«

(Igor Karlovšek: Matej, Založba Mladinska knjiga, 2010)

Knjiga, ki bo navdušila mladino in odrasle. Toplo priporočam za družinski pogovor.

Prijetno branje in razmišljanje, drage bralke, dragi bralci.