Igralec Niko Goršič in skladatelj Pavel Mihelčič

0
448

Četrtek, 13., in sobota, 15. novembra 2014, ob 20. uri

 

Niko Goršič in Pavel Mihelčič

Ironični rekviem za igralca in skladatelja

Gledališko-glasbeni performans

Režija: Nick Upper

Nastopata: Niko Goršič in Pavel Mihelčič

Oblikovanje luči: Borut Lampret

Koprodukcija:  CD, Globalni teater v sodelovanju s KUD Apokalipsa

 ""

                                                                  ""                              

Med znamenita dela Samuela Becketta (1906-1989), ki je poznan po drami Čakajoč na Godota, je tudi njegova monodrama Krappov poslednji trak. Napisal jo je za slavnega irskega igralca Patricka Mageeja, imel je okoli sedemdeset let, in je v njej zbral svoje življenjske drobce, ki jih je leta in leta beležil na magnetofonskem traku … In to je izhodišče za dva, tudi že nekaj časa sedemdesetletna slovenska umetnika v gledališko-glasbenem Ironičnem rekviemu za igralca in skladatelja. Igralec, režiser in pisec Niko Goršič ter skladatelj, glasbeni kritik in pedagog Pavel Mihelčič bosta skupaj poiskala v svojem arhivu ‘magnetofonske trakove’ in jih duhovito razkrila. Njun umetniški opus je obširen, zato se bo v njem našlo marsikaj takega, kar bi bilo za vedno skrito …

 

Ironija s pomenom

Monodrama za dva. Vsega je kriv stari irski gledališki igralec, ki ga je, kaže, občudoval še bolj slavni Irec – naj bi bil avtor najpomembnejše drame 20. stoletja Čakajoč na Godota – Samuel Beckett. In zanj je leta 1957 napisal mogoče svoje najbolj intimno monodramsko besedilo – Krappov poslednji trak. Mišljeni so Krappovi magnetofonski trakovi, na katere naj bi leta snemal svoje življenje. In jih potem nekega samotnega starčevskega večera poslušal … Iz didaskalij, ki jim dramaturgija uprizoritve zvesto sledi, še izvemo, da je bila ta nenavadna oblika dramskega poslušanja verjetno pogojena prav zaradi neke druge posebnosti tistega irskega igralca – njegovega velikega spoštovanja do polnega kozarca. Med poslušanjem namreč odpre vsaj ducat steklenic. No, igralca Nika Goršiča verjetno ni že desetletje vznemirjal prav ta tekoči del besedila, ampak možnost lastnega zgodovinjenja intime, ki se sočasno prekriva z današnjo »modo« dokumentarnega gledališča. In s tem je razkrita skrivnost predstave Ironični rekviem za igralca in skladatelja. No, ne še vsa. Igralec Niko Goršič bo poslušal svoje »magnetofonske trakove«, ki se jih je skozi njegovo življenje nakopičilo na desetine ter posnelo njegovo paralelno umetniško pot ob igralstvu in režiranju – fragmente njegovega pesništva in dolgoletnega kritičnega poseganja v našo likovno in plesno ustvarjalnost. In kako je v to monodramsko uprizoritev vstopil še skladatelj Pavel Mihelčič? Na sugestivnem skladateljevem avtorskem večeru v Slovenski filharmoniji se je igralec odločil, da Pavel Mihelčič ne bo sodeloval v njegovi predstavi le s scensko kuliso, ampak da bo tudi kar sam poslušal svoje »magnetofonske trakove«. In še glasbeni kritik je bil. In tudi v Beckettovem Krappovem poslednjem traku sta bila dva! To pomeni: vse dobro je – dva.

 

Dvorana Duše Počkaj  8, 6* EUR