Imajo starejši vedno prav?

0
158

IMAM IDEJO

IMAJO STAREJŠI VEDNO PRAV?

 

 

Ob naslovu Imam idejo se mi v trenutku v mislih zavrti mnogo stvari, ki kličejo k spremembam. Le o čem naj pišem? Naj napišem, kako bi očistil onesnažen zrak in njegovo nekontrolirano segrevanje, kako bi ustavil taljenje ledu na Antarktiki in uporabo naftnih derivatov ali pa naj pišem, kako naj »zdolgočaseni« mladi ljudje čim koristneje preživijo svoj prosti čas??? Seveda, če ga imajo.

 

Nič od tega nisem izbral. Glasno bi rad povedal, da imam idejo naučiti starejše ljudi pozdravljati, naučiti jih reči dober dan. Da, prav ste prebrali; starejše ljudi in dober dan!

Večkrat slišimo: »Mladi so nemogoči, mladi so pokvarjeni, mladi so brez vsake volje, mladi so …« Vseh skupaj pa ni treba metati v en koš. Mene motijo tudi dejanja starejših ljudi. Dve resnični zgodbi sem izbral za svoje razmišljanje.

 

Spomnim se še, ko me je še mama vozila k zobozdravniku v Ajdovščino. Doma sem iz vasi in starši so me naučili, da je lepo in prav, da človeku, ki ga srečaš na cesti, zaželiš in voščiš dober dan. Zame je bilo to »sveto« pravilo in vedno sem se ga držal. Ko sva z mamo stopala po pločniku, sem tudi v mestu prijazno pozdravil ljudi, ki sva jih srečala. Starejši možak me je gledal tako, kot bi mu rekel »bedak« ne pa dober dan in hitel mimo, tudi naslednja urejena dama ni naredila nič drugače. Gledala me je, kot bi srečala prikazen ne otroka. Mogoče je bil tisti človek inženir, gospa mogoče zdravnica, lahko je bila kuharica, pa saj ni važno, zame nista bila nič, dve »prazni« osebi, ki nista znala prijaznemu otroku nameniti nasmeha ali odgovora. Veste, kaj se je zgodilo? Tisti otrok, no zdaj dijak, je srečal še nekaj takih ljudi in obnemel. Mimo ljudi na ulici gre kot mimo kipov. Ne čutim se odgovornega za to! Krivi so oni. Ostaja pa moja ideja znova naučiti najprej stare ljudi, potem šele mlade, kako se pozdravlja, kako se reče dober dan.

 

Še ena stvar me je pred kratkim zmotila. Neka stranka je bila pri nas doma. Pogovor je stekel tudi o poklicih in šolanju. Ker se mlajši brat prav v tem času odloča, kam po končani osnovni šoli, je mama gospe potožila, da je škoda, ker v Novi Gorici ni srednje tehniške šole za poklic, za katerega se želi brat izučiti. »Joj, gospa, nikar pa otroka ne dajte v triletno poklicno šolo, tja se pa vpisujejo tisti, ki jim nekaj manjka v glavi,« je mami svetovala tista »pametna« ženska. Vsi domači smo ostali brez besed. Sicer pa tako misleči ženski res ni bilo vredno odgovarjati. Le zakaj so ljudje prepričani, da samo visoko izobražen človek nekaj velja? Zagotovo je izobrazba velikega pomena, toda ali tej ženski pamet »ne nese« tako daleč, da ne ve, da smo ljudje različni. Nekdo zmore študirati, nekdo pa zna tudi z malo izobrazbe narediti čudovite stvari. Prav ta dogodek mi je dal novo idejo.

 

Zdi se mi, da bi bilo zelo dobro, če bi se naše šole in dijaki bolj družili in spoznavali. Tu ne mislim na druženje samo računalniških ali strojnih šol, ampak različnih šol. Odlično bi bilo, da bi se recimo jaz kot računalničar za dan ali dva znašel na medicinski ali vrtnarski šoli in se preko njihovih strokovnih predmetov vsaj malo seznanil z delom medicinske sestre, vrtnarja, mizarja ali bi spoznal, kaj počenjajo na umetniški gimnaziji. Zagotovo bi ti dnevi popestrili naše šolanje, nam dali neko potrditev, da je poklic, za katerega si se odločil, tisti pravi zate, mogoče pa tudi ne, hkrati pa bi spoznal, da ima vsak poklic svojo vrednost, da je povsod potrebno pokazati svoj talent in znanje. Prepričan sem, da bi se s takim načinom seznanjanja z ostalimi poklici zmanjšalo tako »neumno« mišljenje, kot ga ima ženska, o kateri sem pisal.

 

Žal tudi med svojimi vrstniki opažam ta pojav. Ne mislim posploševati, vendar se prav nekateri gimnazijci obnašajo »aristokratsko«, češ jaz sem nekaj, ti nisi nič. Dobro bi jih bilo posesti v stole naših srednjih šol, v stole strokovnih šol, da bi videli, kako ustvarjalni smo tudi mi in kako zanimive so tudi naše šole.

 

To sta bili dve izmed mojih idej. Vesel sem, da se izvajajo natečaji, kot je ta, saj nam tako omogočate, da povemo svetu to, kar mislimo, to, kar nas moti, kar nas teži in si tudi na ta način pomagamo, da bi se lepše imeli. Bodimo glasni, da nas bodo slišali, sicer ne bodo vedeli, da nas kaj moti in da znamo tudi mladi ocenjevati. Upam, da sem se s svojo temo približal namenu natečaja. Izbral sem pač bolj socialno temo, ki pa ni nič manj pereča od okoljevarstvenih ali nekaterih drugih. Prav na tem področju bi bilo potrebno narediti veliko. Treba bi bilo vsakemu človeku vrniti tiste vrednote, ki si jih zasluži. Svet bi bil potem lepši, čistejši in bogatejši.