Vsak od nas problem današnje družbe doživlja na drugačen način, pa vendar se vsi trudimo, da bi stanje izboljšali. Prav tako je prihodnost človeštva odvisna od tega, kako ukrepamo prav danes.
Vse še živeče generacije ljudi morajo danes sprejeti materialne vrednote, saj brez tega ne moremo več živeti. Priča smo ljudem, ki za nakup avtomobila prispevajo ogromne vsote denarja, v resnici pa živijo s krediti in ne morejo hraniti niti sebe, kaj šele svoje družine. Ta pohlep je še posebno opaziti v naši državici, ki je verjetno prav v vrhu nevoščljivosti. Tudi zdaj, ko smo skoraj že globoko v finančni krizi, se stvari sploh ne izboljšujejo. Varčujemo večinoma samo pri hrani, medtem ko ostale materialne stvari ostajajo v samem vrhu. Takšna pot vodi do propada mnogih, sedaj še stabilnih podjetnikov in družb, izgube delovnih mest in posledično depresivnega in revnega prebivalstva. To povleče za seboj tudi mnogo ostalih problemov, kot so prepiri v družini zaradi nezadovoljstva. Starši se, namesto da bi se posvečali svojim otrokom, posvečajo službi, saj v nasprotnem primeru ne morejo niti preživeti svoje lastne družine. Kaj se z mladimi dogaja, večini ljudi ni znano. Dejstvo je, da je današnje življenje mladih popolnoma drugačno od tistih, ki so ga preživljali današnji starši in seveda politiki, ki danes vodijo celoten sistem.
Teoretično je rešitev opisanih problemov znana, vendar v praksi neuresničljiva. Ljudje se moramo tega sami pri sebi zavedati in kaj narediti. Predvsem bi na tem mestu bilo potrebno izobraževanje in soočanje s problemi. Dandanes lahko vsakdo, ki ima tovrstne težave, najde strokovno pomoč. En korak dlje je že to, da začne družba sprejemati depresijo in posledično ostale psihične motnje, kot je to že v vsakdanjiku mnogih, ki živijo na zahodu. Prepričan sem, da se bo to v bližnji prihodnosti popravilo, saj smo vsi pod pritiskom kapitalizma. Glede same ureditve je težko kaj spremeniti, ker tako pač je – nihče več ne bo ljudi prepričal v socialistični ali komunistični sistem – delaj kolikor zmoreš, že samo zato, ker je v človekovi naravi, da tekmuje. Mlade bi morali bolj izobraziti o smislu življenja in odraščanju, saj imajo njihovi starši iz dneva v dan manj časa zanje. Nedolgo nazaj je veljalo, da fantje že v osnovni šoli poskušajo cigarete in alkohol – danes je tega ogromno tudi pri dekletih. Nekatere punce se že pri dvanajstih letih potepajo po zabavah in pijejo večje količine alkohola, kar prav tako pripelje do raznih neprijetnih izkušenj. Da bi bil čas pravilno razporejen, bi se morali držati točnega 8-urnega delavnika in povišati plače za ljudi, ki delajo v nočnih izmenah. Sam šolski sistem bi bilo potrebno zgraditi na novo, brez vsakoletnih sprememb, ki zadnje čase dajejo vtis, da je vse skupaj samo en poizkus na mladih. Tak primer je na primer uvedba ocenjevanja po kriterijih minimalnih standardov, ki so nadomestili prejšnje negativne ocene. To ni samo podpiranje lenobe, temveč tudi v škodo ostalim – tako učiteljem, kot učencem. Pri nekaterih predmetih se dogaja, da se učence, ki niso pridobili pozitivne ocene sprašuje v nedogled, vsako šolsko uro. Ker te za popravo te ocene potrebujejo večkrat kakšen teden, se celoten pouk zavleče in je težko poleg tega obravnavati še novo snov. K sreči se vseeno najdejo redki učitelji, ki stvari vzamejo v svoje roke in določijo neko mejo. Tudi zdravstvo ni pohvalen sektor – med poletnimi počitnicami se je namreč dogajalo, da si moral za kratek nujen kirurški poseg, ki ga je opravil splošni zdravnik, pred ambulanto za nujne primere čakati kar tri ure, saj zdravnika ni bilo, kljub temu, da je bilo to med delovnim dnevom v enem od večjih slovenskih mest. Tukaj bi predvsem predlagal financiranje študija medicine, zaposlovanje novih zdravstvenih uslužbencev in specializacijo le-teh na posameznih področjih. Čakalne dobe za nekatere posege so neznansko dolge, v veliko primerih tudi zaradi neusposobljenosti osebja, ki z napravami ne ravna ustrezno.
Celotna ideja o boljšem življenju ni enostavna za izvedbo, zahteva veliko denarja in volje, vendar je po mojem mnenju uresničljiva. Idealnega sistema ne bomo nikoli dosegli.
