Na radiu so me spraševali (Prvi program, Neobvezno v nedeljo, 15. 4.) o imenu. Rodila sem se kot Eva Batič, oče se je pisal Kolenc, mama pa se je sedem let kasneje poročila s Francijem Zagoričnikom, ki mi je spremenil oboje, priimek in ime. Čez noč sem morala postati Ifigenija. Samo dve teti sta me vztrajno do konca klicali Evica, kar mi je zelo dobro delo.
Potem sem premišljevala, kako pomembno je pravzaprav ime. Na primer na Primorskem, ko so fašisti čez noč spremenili ljudem priimke in imena. Neki Jožko je prišel v šolo, rekli so, da je Giuseppe in če ga je kdo po pomoti še poklical Jožko, so oba natepli. To je eno od posilstev, o katerih se ne govori dosti.
Zdi se mi, da je hudo tudi otrokom, ki imajo čudna imena. Danes pa je v modi prav "čudnost". Biti drugačen za vsako ceno, tako v življenju kakor v umetnosti, prehrani, veri, v pripadnosti čimbolj nenavadni sekti, nenavadnemu guruju. Drznost se izraža navzven, navznoter pa se držimo podobnosti: vsi se radi crkljamo, vsi smo radi pohvaljeni, vsi smo radi nagrajeni, nihče noče dati odstotka od svoje plače za skupno dobro. Najbolj prefrigani so sindikalisti: računajo prav na ta splošna nagnjenja človeka: vsak je rad solidaren, vsaj na videz, torej želi živeti v socialni državi, ker se potem počuti, kakor da je za vse poskrbljeno. Ker se je včasih reklo socializem namesto komunizem, mnogi mislijo, da je levičarstvo socialno. Meni se zdi, da je naše levičarstvo liberalno. Liberalnost pa je opogumila komuniste, da so se na hitro preoblekli v neokapitalistične ovce in pohlevno, tokrat ne v imenu ljudstva temveč v imenu osebne lastnine, popadli "družbeno lastnino", jo raznosili na vse konce in kraje, preden so zase izoblikovali zakone, ki bi to naslednjim generacijam lahko preprečili. Zdaj pa niti zakoni ne pomagajo več. Če ni, še cesar ne vzame.
Zakaj bi kdorkoli dajal iz svojega žepa? Naj da Evropa, naj da država, naj dajo tajkuni nazaj, kar so vzeli! Kaj pa upokojenci, ki morajo preživljati brezposelne otroke in vnuke! Kaj pa starši, ki nimajo denarja za šolske izlete svojih otrok: štirje dnevi v Londonu: 800 evrov. V osmem in devetem razredu osnovne šole. Zdaj je na vrsti drugi otrok, ki mora tudi iti v London na šolski izlet. Družina ima 700 evrov na mesec. Elektriko odklopijo, če ne plačaš takoj, hišo zarubijo.
Policisti so se maščevali nad izletniki, ki so si za prvomajske praznike lahko privoščili izlet, kar pomeni "biti skupaj", recimo otroci z odraslimi! Družina!!!P pripravljali so se tedne, mesece, vreme je držalo, zdaj pa so sedeli v avtu na mejnem prehodu. Ja, lahko bi šli kam drugam? A zakaj ne tja, kamor želijo? Policisti pa so štrajkali tako, da so posebej natančno pregledovali dokumente na meji. Torej ko delajo, delajo površno?
Zdravniki so šli delat kljub zahtevam, ki niso bile uresničene, prav tako učitelji. Pravzaprav so njihove zahteve predlogi, o katerih se želijo pomeniti. Civilizirano. Policisti, ki živijo od "nepokorščine in goljufivosti in objestnosti človeka", so štrajkali najdlje. Vejo, da jih nihče ne more nadomestiti in da brez njih država ne more obstajati. Ker strah mora biti. Lahko smo bolni in nevedni, ne moremo pa biti prepuščeni samim sebi. Ker se policisti pač samih sebe ne bojijo. Edini so, ki jih pač nihče ne bo napadal s pendreki. Upam, da vsaj tisti ne štrajkajo, ki so zadolženi za nego policijskih konj in psov.
No, to je moja ženska logika. Krivi pa smo si sami: če ne bi ravnali protizakonito, nas tudi loviti ne bi bilo treba. Policaji bi hodili po ulicah z baklami in nam svetili, ko bi se ponoči vračali domov – ne bi nas ščitili pred tatovi, teh ne bi bilo, pazili bi, da nam ne bi spodrsnilo v temi, da se ne bi zaletavali drug v drugega. Saj, če bi bilo varno hoditi po Ljubljani ponoči, bi bilo več ljudi na cesti. Kavarne bi bile odprte za nespečnike.
Utopija, seveda, vredna posebnega poglavja v romanu Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta (1667 – 1745), ki ga preberem vsaj vsake tri leta. Zaporov ne bi bilo treba. Celice bi bile lahko študentske sobice ali hoteli, tako kakor je hostel Celica v Ljubljani. Sami smo si krivi.
Premišljujem: kdo ve, če so bili romani v času komunizma prevedeni brez vsebinskih korektur! Če je cenzura veljala za naše, gotovo je tudi za prevedene avtorje. Swiftova opažanja bi še danes marsikateri oblastnik težko prebavil, a takrat so jih morda kar izčrtali. Kdo bi pa vedel, če kakšno poglavje manjka!
Kako je bila prevedena angleška literatura? Slovenska inteligenca tistega časa, torej ljudje, ki so študirali v stari Jugoslaviji, so znali nemško in francosko, angleščino so se začeli učiti zaradi zaveznikov med vojno in po vojni. Bile so izjeme, a ni jih bilo veliko. Takoimenovane "anglofile" (kar je pomenilo: protikomuniste, izdajalce in sovražnike naroda) so pobili v Kočevju. Nekaj ljudi, ki je za silo znalo angleško, so zavezniki zaposlili kot prevajalce v koroških begunskih naseljih. Srečala sem jih v Angliji. Anglež, ki je bil oficir na Koroškem, John Corsellis piše o tem v spominih, ki jih je naš Rebula pred kakšnim letom ali dvema porabil za roman (mimogrede). Ti so šli potem bodisi v Kočevske jame ali pa jim je uspelo priti v Ameriko, Kanado, Anglijo. Mnogi so prispeli v angleško govoreči svet brez znanja jezika. In v šolah takoj po vojni, kakor mi je pripovedovala mama, so se učili rusko, nemško ne več, ker so bili Nemci osovraženi, čeprav so šoloobvezni otroci znali nemško, saj so hodili v šole (razen "banditov", otrok partizanov, ki so jih vrgli iz šol). Mama je v petdesetih in še zgodnjih šestdesetih hodila na tečaje esperanta, to je bil jezik bodočnosti! Ruščino je izpodrinila angleščina zaradi spora s Stalinom. V šestdesetih letih je imel samo še en razred na kranjski gimnaziji ruščino, moja profesorica pa mi je povedala, kako so ji vzeli ruščino v osemdesetih, češ da je nepotrebna. Že prej so ji vzeli grščino in latinščino, seveda. Nek poslovnež na Štajarskem mi je pripovedoval, kako je njegova žena takrat učila ruščino delavce v domačem podjetju, da so lahko prodajali stroje v Rusiji.
Nihče, ki ni znal angleško pred drugo svetovno vojno, po moje ni mogel znati dovolj takoj po vojni. Še 1948 so zaprli ljudi, ki so znali angleško. Imeli so jih za vohune. Angleško govoreči Slovenci, ki so se sprijaznili z režimom, so bili koristni za prikazovanje Jugoslavije kot odprte socialistične države. Po pričevanjih Veseljkovega očeta, ki je bil oficir, poslan tudi v Afriko, ni nihče v vojski znal nič drugega kakor srbsko. Kaj so jugoslovanski vojaki počeli v Afriki? Med neuvrščene so se takrat združevale nove afriške države, ki so uporabljale francoščino, nemščino, angleščino – jezike zunanjih sovražnikov! Gradbeniki pa so delali tudi v arabskem svetu!
Kako se je vse to dogajalo?
Saj še slovarjev ni bilo! Shakespeara smo najprej dobili preko nemških prevodov. Kar nenadoma pa smo dobili prevode najbolj težko prevedljive poezije!
Zakaj sem postala tako nezaupljiva? Naletela sem na prevode Plehanova, Gorkega, Marksa in Engelsa – knjige so iz metrske serije knjig o literarni kritiki. Spomnim se, da smo jih imeli doma, a knjižnica Zagoričnika je zdaj razpršena. Nekakšna zbrana dela ruskih teoretikov umetnosti – v uvodih je začutiti rahlo ironijo, saj so pisci, ti isti, ki so drug drugemu pisali spremne besede, pisali in prevajali že po sporu s Stalinom, a še vedno so ruski teoretiki veljali za edino pravo podlago umetnosti, ki naj bi vodila delavsko ljudstvo v preobrazbo in intelektualce na pravo pot. Prevajali so prevajalci kot Ziherl, Vidmar in tudi Pirjevec. Kdo bi si mislil, da so si vzeli čas za take reči! Kdo je načrtoval to "preobrazbo" slovenskega intelektualca? In te knjige so bile najbrž namenjene učiteljem in delavcem, saj so bili takrat intelektualci v evropskem smislu bodisi mrtvi, v zaporih ali pa v zamejstvu. Dandanes bi knjiga literarne teorije, ki bi bila svetovna uspešnica, pri nas izšla v dvesto izvodih. Takrat pa so "prosvetljevali" množice! Koga je takrat v Sloveniji zanimalo razmišljanje Gorkega o kakem obskurnem ruskem pisatelju? Zdaj berem kot zabavno čtivo, takrat pa je šlo za kariero ali zapor! Te knjige so izhajale v pet ali osem tisoč izvodih. najbrž se je človek bal, če ni kupil teh knjig. Takrat nas je bilo šele dober milijon! Prebivalcev je bilo vedno več, a prihajali so v glavnem neizobraženi delavc, ki slovensko niso znali – vsaj ne takoj in mnogi nikoli. Kdor je znal nemško in imel kak koristen poklic, je šel delat v Nemčijo. Naši izobraženci pa so brali srbsko, ker so bili prvi prevodi svetovne literature pač najprej na voljo v srbščini.
Kakšen načrt! Kaj je bilo zadaj? Kaj je zraslo iz tega?
Preučujem samo obdobje, ko je bil Vitomil Zupan v zaporu, 1948-1954.
Kaj me je še najbolj vrglo pokonci: Dušan Pirjevec, moj profesor na komparativistiki, profesor, ki smo ga izjemno cenili, je bil obtožen skupaj z Vitomilom Zupanom! Na zelo kratko ječo, kak mesec, če se ne motim, potem pa je takoj začel prevajati Plehanova! 1000 strani je izšlo v dveh knjigah leta 1951. Je prevajal že pred procesom? So ga izpustili zato, da je lahko nadaljeval soc-realistično prevzgojo Slovencev?
Takrat je bil Javoršek, sojen na istem procesu, že v Parizu – bogato nagrajen.
Bilo je nekako tako, kakor če bi danes izdali zbirko glasbenih kritik Doboviška v Peruju! Da bi Indijanci začeli oboževati operete. 20.000 izvodov! Bi bilo to dovolj?
V Glasgowu sem bila marca, ravno ko je bil na televiziji napovedan dokumentarni film z naslovom Gorky. Pa sem rekla prijateljici: veš kaj, to bi pa res rada gledala, spomnim se romana Mati, ki sem ga brala že pri desetih letih. Povedala sem ji, kar sem pač vedela, dovolj, da je začelo tudi njo zanimati. Odpovedala se je priljubljeni nadaljevanki.
Kaj takega! Začela sem se izgovarjati, ona me je gledala s prizanesljivostjo, češ, vsi izza železne zavese smo malo premaknjeni, komunizem je naredil svoje. Šlo je za Gorkyja v Ameriki, slikarja, ki dandanes velja za očeta ameriškega slikarstva dvajsetega stoletja, nisem nikoli slišala zanj, predhodnika Pollocka in De Kooninga. Od ruskega pisatelja je prevzel ime Gorky, ker se je bal izdati svoje armensko poreklo. V resnici mu je bilo ime Vosdaning Adoian. Proglasil se je za nečaka pisatelja Gorkega, ne da bi se zavedal, da je tudi Gorki pisal pod psevdonimom. Imeli so ga za imigranta obskurnega porekla. Star 44 ali 46 let je naredil samomor (1947). Sam je pomešal letnice rojstva. Razlogov za samomor se je nabralo več kot jih eno človeško bitje lahko prenese. Žena ga je zapustila, s sabo je vzela obe hčerki, bolehal je za depresijo, imel je raka, zlomil si je vrat v prometni nesreči. Podpisoval se je Arshile Gorky. Njegov oče je bil eden redkih Armencev, ki so ušli Turškemu genocidu. V Ameriko je prišel leta 1908. Za njim so se odpravili na pot tudi žena in dva otroka. Žena je umrla za lakoto, otroka pa sta prispela leta 1915 preko Aten in Istanbula. Vosdanig je bil takrat dovolj star, da se je spominjal pokrajine in strahot, ki so ga kot more preganjale vse življenje. Nikoli ni govoril o svojem poreklu. Že 1916 je začel hoditi v šolo umetnosti. Že takrat je prevzel psevdonim.
Ameriška umetnost je takrat veljala za nekaj provincialnega, dvignili so jo prav evropski priseljenci, begunci, žrtve velikih vojn. Vpliv Kandinskega ali francoskih impresionistov in dunajskih secesijskih umetnikov je bil v Ameriki ob začetku 20. stoletja zelo odločilen. Gorky je spremljal delo svojih evropskih sodobnikov (Cezanne in Picasso) in kmalu učil v šoli, ki jo je ustanovil: New School of Design v Bostonu. Učil je na primer Marka Rothka. Studio in sobo si je delil z De Kooningom. Uspelo mu je celo dobiti državno naročilo: fresko na letališču Newark leta 1937. Skliceval se je na Fernarda Légera. Podprl je razstavo Picassove Guernice v New Yorku. Podprl je umetnike, ki so pribežali iz Nemčije, da so ušli vojaški obveznosti ali smrti.
Eden njegovih lepših citatov: "Čudežnost zemlje sto čevljev nad tlemi in čudežnost morja sto čevljev pod gladino lahko opiše samo divje oko, ki se lahko sklicuje le na barve mavrice." Ena njegovih anekdotičnih razlag slike Vrt v Sochi pa je ta: "Vrt uresničevanja želja – pogosto sem videl mamo in druge ženske iz vasi, kako so si odpele bluze in podrgnile mehke prsi na skali. Nad njo je stalo velikansko drevo, ožgano v soncu, preledenelo v dežju, brez listov. To je bilo sveto drevo. Nisem vedel tega takrat, velikokrat pa sem videl, da si mimoidoči slekli obleko in jo obesili na to drevo."
V Lodonu so odprli retrospektivno razstavo. Žal sem bila že v Glasgowu.
Leta 1880 je bilo v otomanskem cesarstvu dva in pol milijona Armencev. Govorili so svoj zahodni armenski jezik. Bili so kristjani, bodisi katoliki ali pravoslavci, in Rusija jih je nagovarjala, naj se osamosvojijo, ker bi to oslabilo turško cesarstvo. Turki pa so ščuvali Kurde proti Armencem (kako pa delajo s Kurdi!?). Armencem so povišali davke in jih tako prisilili v vstajo. Tako so leta 1894 imeli dober razlog, da pobijejo več tisoč Armencev. Uporniki so dve leti kasneje zasedli banko v Istambulu, kar je povzročilo še en pokol, tokrat 50.000 Armencev v enem dnevu. Turška vlada se je od tega pokola distancirala, češ da so ga povzročili muslimanski skrajneži. Kako lahko pobiješ 50 tisoč ljudi, pa policija tega ne poskusi preprečiti? Ta zadeva še ni raziskana. Začetek 1. svetovne vojne. Armenci so se naslonili na Ruse. To jih je stalo nadaljnih 60.000 ljudi, ki so jih Turki zaprli v delavna taborišča. Vsi drugi so se že v prvem letu vojne morali izseliti, usmerili so jih peš preko puščav Sirije in Mezopotamije. Koliko jih je preživelo to prisilno izselitev, je veliko vprašanje. Armenci v Istambulu, večinoma inteligenca, so bili pobiti. Žrtev je bilo milijon in pol. Armenci, ki so preživeli, se niso vračali v Turčijo. Sprejeli so jih v Ruskem delu Armenije, nekateri pa so zbežali v Evropo ali Ameriko.
Priznam, tole prepisujem – ne bi rada napisala približno. Menda je Hitler rekel: kdo pa še govori o genocidu Armencev – torej tudi o njegovem iztrebljanju Judov in Slovanov in Romov ne bo nihče govoril. Najbolj mi je odprl oči prav ta film o Gorkiju, o armenskem slikarju, ki se je bal povedati svojo zgodbo. A bil je odličen slikar in je tudi uspel. Ekspresionist. Zelo poseben. Zdaj so njegove slike visoko cenjene, živel je siromašno. V filmu nastopajo slikarjeva žena in hčerki, ki sta šli obiskat rojstne kraje svojega očeta. Tam ni niti sledu o kakšnem naselju. Čudovita gola pokrajina, mrtva domovina Armencev.
V Glasgowu pa sem bila tudi tisti teden, ko je izbruhnila afera vohunov na BBC-ju. Bila sem ravno pri Ljubu Sircu, ki je bil nekaj mesecev skupaj v celici z Vitomilom Zupanom. O tem piše v knjigi spominov. Oba sta mi povedala isto anekdoto: ko so oba isti dan izpustili iz zapora – šlo je za neko pomilostitev ob 29. novembru, menda zaradi posojila, ki ga je Amerika dajala Jugoslaviji pod pogojem, da izpusti politične zapornike – sta tik pred odhodom dobila že napisano izjavo v podpis. Od njiju so, kakor verjetno od vseh, ki so živi odhajali iz zaporov, zahtevali, da podpišeta izjavo, da ne bosta nikoli nikjer spregovorila o zaporniški izkušnji. Oba sta odklonila podpis in tvegala, da ju še isti hip spet zaprejo.
Ko pa so potem ljudje odhajali na delo v tujino, so se morali "dati organizirati". Dobili so naloge, rečeno jim je bilo, za kom naj poizvedujejo, kaj naj skušajo izvedeti. Dali so jim vohunska imena. V zvezi z uslužbenci BBC – slovenske sekcije so v arhivu UDBE zabeležena imena kot Lingvist, Filozof, posebej pogosto se pojavlja ime Spiker, ki ga ne znam dešifrirati. Moj mož, Veseljko Simonović, je dobil ime Poet. Edina izrecna naloga, ki so mu jo dali, po teh arhivih sodeč (arhivsko gradivo pa je izčiščeno, manjkajo strani, dokumenti pa so poročila poročil, podpisani so uradniki, ki so prepisovali in urejali, ničesar ni iz prve roke), je bila, da vzame moj rokopis zbirke in jo nese k tiskarju Pleničarju, pod pretvezo, da bi jo rad natisnil v samozaložbi. Medtem ko se pogovarja o tem, naj si ogleda, kaj Pleničar tiska. Pleničar je bil gospod, ki je imel tiskarno. Slovencem je tiskal izseljensko literaturo. Posebej se je angažiral pri podpori boja za osamosvojitev Slovenije (gradivo je v arhivih, ki jih je predala Jana Valenčič). Veseljko moje zbirke ni nikamor nesel, se pa spomnim, da mi je zabičal, naj pazim, kaj pišem, dokler sem njegova žena. Nikoli več se nisva pogovarjala o pisanju, ne o mojem ne o njegovem. Glede tega sva se torej ločila na samem začetku.
Hujše se mi zdi, da mi verjetno ni mogel zaupati. Lahko si je mislil, da jaz vohunim za njim, saj sam ni hotel sodelovati z UDBO – v arhivu so opombe, da je bil molčeč, zaprt vas. Ko so ga vprašali, kaj lahko pove o Žebotovih, je po poročilu agenta, ki ga je spraševal, rekel, da se z njimi ni družil, češ da nimajo nič skupnega, bila pa sva v resnici njihova gosta vsake praznike, pri eni od sester Žebot vsak teden.
Vse to pa me je napeljalo na misel, da mi tudi Vitomil Zupan ni mogel zaupati. Hodila sem na fakulteto, kjer je kraljeval Pirjevec, družila sem se s Tauferjem, hodila sem na Probleme, na Tribuno, torej sodelovala z Žižkom, Rotarjem, Močnikom. Močnikom in Rotarjem sem čuvala otroke. Seveda mi Vitomil ni mogel zaupati! Kako me je sploh lahko prenašal?
Pripovedoval mi je v upanju, da bom videla resnico, če bom vedela tudi njegovo? Vsekakor mi je vsadil dvom v to, da je bilo "lepo v naši domovini biti mlad." Zdaj sem mu še bolj hvaležna. Njegove pripovedi so mi potrdili prav izseljenci, s katerimi sem se družila v Londonu, prav uslužbenci na BBC-ju, nad katere je UDBA pošiljala vohune. In v spominih tudi Ljubo Sirc.
Skoraj smešno, če ne bi bilo grozljivo, se mi zdi, da sem bila takorekoč nevede podtaknjena vsem. Rešila me je prav neumnost! In prostodušnost.
Še to, kar zdaj pišem, je lahko pljunek v lastno skledo. A če ne bi napisala, bi lahko pomenilo, da kaj prikrivam. Ne, nisem skrivaška, to je moja edina dobra lastnost. In mislim jo obdržati v dobrem in slabem.
Prav nič prijetno se ne počutim. Kako se bom naslednjič nasmehnila Meršolu, ker je pač v Delu napisal nekaj prijaznega ob Veseljkovi smrti. Domači so bili tako zelo ponosni, da je tak človek pisal o njihovem sinu! Prebrala sem še enkrat. Prav nič prijetno se ne počutim. Nisem govorila okrog, kar se je govorilo med londonskimi izseljenci. Imeli so ga v malem mezincu. Ljubo Sirc ne goji niti trohice sovraštva. Saj so izseljenci vedeli, jim pač niso nič vrednega zaupali. Kaj pa so lahko počeli, pravzaprav. Ali niso odšli iz države, kaj ni to jasna deklaracija nasprotovanja takratni jugoslovanski politiki. Ni bilo kaj spraševati. Saj je bilo vse jasno. Vsi, ki so prišli iz Titove Jugoslavije na BBC, pa so prišli z neko nalogo. Sirc mi je naštel nekaj imen ljudi, ki so ga obiskali že v času samostojne Slovenije. Vse mu je jasno. Sploh ni začuden. Ne ve, zakaj se v Sloveniji vsi nekaj čudijo. Samo sprenevedanje.
Konec lanskega leta je umrl Veseljkov oče. Dediči pospravljajo stanovanje. Predali so mi Veseljkove knjige in reči, ki jih je spravil v kleti pred odhodom v London in ki se jih torej ni nihče dotikal od takrat. Med knjigami sem našla zbirko Boudelaira Pesmi zla, ki je prav tisto leto, ko sva se spoznala (1977), izšla pri zbirki Kondor. Veseljko je najprej vpisal komparativistiko in angleščino, naredil izpite z 10, a se prepisal na geografijo. Imel je precej knjig angleške dramatike, ker je želel biti igralec, pa mu oče ni dovolil, imel je nekaj knjig angleške poezije, večinoma pa je bral znanstveno fantastiko, diplomiral je iz Huxleya. Povedal mi je, da je geografijo vpisal zato, da bi lahko delal v turizmu in šel čimprej ven. Znal je tudi francosko in italijansko, a Boudelaira je kupil v slovenščini. Na notranji strani platnice je zapisal moje ime.
Knjigo je torej kupil zame. Ni mi je dal. Zaradi naslova? To res ne bi bilo romantično! Jasno je, da ni želel, da grem z njim v London. Prej kot jaz je tudi vedel, da nimava veliko skupnega. Jaz nisem imela nobene želje odhajati. Nobenega jezika nisem znala. Bila sem slab šudent. Pravzaprav o ničemer nisem ničesar vedela. Nisem niti vedela, kdo je bil Elvis Presley. Tudi za Boudelaira nisem vedela. Najbrž me je vprašal. vedela sem samo nekaj malenkosti, ki jih je bilo treba vedeti za izpit, naslednji dan pa sem pozabila. Veseljko mi je natipkal diplomsko naloga, niti tipkati nisem dobro znala. Taka sem šla za njim. Priznam.
A knjigo je kupil zame. To je romantično.
Ko sem prišla za njim, mesec kasneje kot je odšel on, se je morda poročil z mano iz strahu pred UDBO. Zaradi mene je potem prihajal domov, vsakič je bilo potovanje domov stvar družinskega spora. Ko sem takorekoč izsilila, da sva šla domov že teden po poroki, je bil skrajno nesrečen. Dovolj da se je moral poročiti, zdaj pa mora še domov! Do zdaj sem si to razlagala tako, da sem mislila, da se je bal aviona. Zdaj vem, da se je bal UDBE. Moral se je javiti. Ni vedel, kaj ga je čakalo ob prihodu. Ni mi mogel povedati, česa se je bal. Nikomur ni mogel zaupati.
Če bi se mu jaz ne obesila okrog vratu, bi se ne vračal, bi se sčasoma lahko sprostil, bi morda še živel.
Spomnim se, kako je bilo, ko so tajni agenti bolgarske KP na Woterloojskem mostu s strupom, vbrizganim s pomočjo dežnika, zastrupili uslužbenca bolgarske sekcije BBC-ja. Vsak je lahko tarča, je govoril Veseljko. Veseljko je bral romane o tajnih agentih in o sestreljenih letalih, ki so bili tudi vsi sestreljeni zaradi vohunov in teroristov. Takrat je izhajal John le Carré. Takrat je bila vojna na Irskem. Teroristi v Londonu. Meni se je to zdelo pretirano in dolgočasno. Brala sem ženske romane 18. stoletja. In kvečjemu še feministke. kako dolgočasna sem se morala zdeti Veseljku! Spomnim se, kako se Veseljko ni nikoli o ničemer opredelil. Skliceval se je na BBC-jevsko pravilo nepristranskega poročanja. Še ko je šlo za Miloševića, je hotel, da prisluhnem vsem stranem, ki so se bojevale. Vsak ima svoj prav. Terorizem: kakor za koga. Sovražnik: kakor za koga. Heroj: kakor za koga. Popolna skepsa, popolna odprtost. In zaščitnik: molk. Držal pa se je tudi zaobljube zvestobe. BBC je od uslužbencev zahteval, da delajo izključno zanje. To je bilo v pogodbi. Veseljko je dostikrat rekel, da se dela, da ne ve, a ko bo kdo prijavil njegove sodelavce, da objavljajo v Sloveniji, bo prvi izgubil službo on, ki tega ne razkrije. Slovenski novinarji, ki niso bili izseljenci (izseljenci so pravzaprav ustanovili slovensko sekcijo!), so vsi objavljali tudi v slovenskih časopisih. Meršol in Kozmos na Delu, Plešnar, Taufar, Strojan na RTV. Kastelic na TV, Stefančič v Naših razgledih. Mlajših potem nisem več spremljala. Veseljko je imel samo en intervju v Gorenjskem glasu ob šestdesetih obletnici BBC- ja leta 2001, nekaj mesecev pred smrtjo. Nastopa samo kot moj koprevajalec v knjigi angleških pravljic. Prevajal pa je "na črno" za evropsko unijo, kar je bilo tako in tako posredovano preko britanskega ministrstva za zunanje zadeve, ki je tudi plačevalo BBC-World Service, torej vse tujejezične radijske programe, saj je šlo pravzaprav za britansko politično propagando v svetovnem merilu, in za neko angleško prevajalsko agencijo, ki je posredovala prevode tehničnih navodil uvoznih in izvoznih artiklov, turističnih ponudb in pravnih aktov. Za nikogar ni delal kot novinar. Nikoli. Ob prostem času je pregledoval spletne strani slovenskih hotelov. Kot prostovoljec jim je pošiljal popravke prevodov, ki so bili resnično katastrofalni. BBC je "izdal samo enkrat: ko je bil na obisku Rudio Šeligo, ki je bil takrat v svetu RTV (če ne celo direktor). Veseljko mu je skrivaj posredoval pravilnik BBC-ja, češ da bo Šeligo prilagodil pravilnik RTV po britanskem zgledu. Kako je bilo potem to narejeno, pa ne vem. Šeligo ni znal angleško. Veseljko pa je bil precej nervozen takrat. Skoraj lahko rečem, da mi je pokazal sovražnost. To je pripomoglo, da sem se zbližala z Rudijem in tako res izdala Veseljka.
Saj se mi bo zmešalo.
