In memoriam: JOLKA MILIČ

0
84

December 2020. Mesec se je iztekal. Napisala sem ji voščilnico z željami, da ostane zdrava. Kot vsako leto. Samo zdravje sva si želeli, čeprav je vedno rada pripisala, da so njene »kosti že stare«. In  vselej je svoj značilen način komunikacije obrnila na vedro stran, češ »grem prevajat, ni časa za jamranje«.

Pa tudi nikoli ni. Jamrala. Nikoli je nisem slišala izreči kakšnega neupajočega stavka. Ostala je pogumno upajoča in hodeč naprej, čeprav so jo, vem, že pestile kakšne težave. Mislim, da je do zadnje bilke moči listala po knjigah, brala, predvsem pa prevajala.

**

Njen zadnji stavek, namenjen meni, decembra 2020, je bil :

Vse najboljše Sonja, iz srca. Čuvaj se in bodi zdrava

 

Jolka in njeni

 

**

Nato je šla v bolnico. Po tem ne več v svojo s knjigami obloženo stanovanje. O, Bog, težko verjamem. Hudo mi je. Pomislim na vse najine debate, križanje mnenj, njene nasvete, včasih tudi brce nekam, kar sem, priznam, potrebovala, saj mi je marsikdaj dvignila glavo vznak, odlepila oči od tal. Koliko mailov sva si izmenjali, kadar je prevajala mojo poezijo in kako sva vriskali, ko sem prejela, doslej največ nagrad za poezijo v Italiji. Trdila sem, da zaradi njenih odličnih prevodov, ona pa je trdila, da »slabih verzov ne bi prevajala«.

Pošiljala mi je (prevedene) razpise, in že zaradi tega oziroma nje, sem se prijavljala nanje.
Vso najino korespondenco skrbno hranim, od mailov, pisem, kartic, dopisov, tudi pisno korelacijo med njo,italijanskimi akterji revij,almanahov, založbe in mene.

Prevedla je dve moji pesniški zbirki, dvakrat pesmi za dva almanaha, za italijansko revijo, za dvojezično antologijo, za razpise.

Tik pred koncem leta 2019, točneje decembra 2019, je pod njeno ureditvijo in izborom izšla moja pesniška zbirka, dvojezična, v Salernu.

 

Začutila sem, da moram to zbirko posvetiti njej, Jolki Milič, v zahvalo za vse zastonj prevode, za to, da je pomagala ponesti moje verze v italijanski prostor, pa da si je zelo prizadevala predvsem za objavljanje slovenske ženske pesniške pisave, tudi moje.

Jooj,kako je protestirala, da bi bila zbirka posvečena njej. Ampak tedaj sem si drznila upreti njeni ostrosti. Zbirka je bila tik pred izidom, moj pogoj pa je bil: »V knjigi mora biti posvetilo tebi, Jolka, ali pa naj knjiga ne izide. Tako bom sporočila v Salerno«.

In sva si prikimali. Je le dovolila.

Tako sem ji končno »vrnila« nekaj dobrote, izkazala spoštovanje in hvaležnost.

****

 

 

In zdaj…? Vidim jo. Slišim jo. Kara me. Ker me premaguje jok. Kara me. Nasmehne se. Se mi zdi, da pravi: »Punca, piši, ne pa da se cmeriš. Huda bom. Ker te ‘mam rada.«

 

Ja, ker – te ‘mam rada.

Takšen je bil vedno najin zadnji stavek . Ko sva se po pismih pogovarjali.

 

****

In naj bo tudi zdaj. Ko te ni, a vendar si, Jolka, in boš!, Jolka,

ker te ‘mam rada!