V višinah, kamor si odplezal med angele, naj te pazijo in naj ti bo vsaj tako lepo, kot ti je bilo na Zemlji. Srečno, stari!
Nisva imela veliko možnosti biti skupaj, a takrat, ko sva bila, je bilo od hudiča dobro. Najprej mi je ob rokovanju vedno znova lomil roko in vedno sem bila hvaležna, da mi tip, kot je on, ne lomi tudi kosti. Bil je zmešan, to drži. Če vprašate mene, zmešan iz odličnih sestavin, v posrečenih količinah in pravem razmerju, v krasnega človeka. Rad je počel neumnosti. Tudi na ravnem. Po vertikali sem mu sledila le enkrat. In gladko mislila, da me bo ubil. Od takrat naprej sem prepričana, da je bil v sorodstveni navezi s pajki. Le tako je lahko raziskoval ta svet in onega v sebi. Vem, da je našel. In srečna, da mu je uspelo. Ker tudi smrt je za človeka, kot je bil on, uspeh. Ostani dobro, kjer si, in vedi, da bodo odslej molilne zastavice plapolale tudi zate in da bo zadišalo po kadilu tudi v tvoj spomin.
P. S. Njegovega odhoda se bomo spominjali vsako leto na dan Guinnessovih rekordov. In da, naključij ni.
“Kamnov v Himalaji je veliko. Ostal pa je nepopisan list papirja v moji glavi, ostal je kamen, na katerega še ni napisano ime. Tako bo, dokler ga ne najdem in pokopljem pod čortenom, na katerem bodo nekega dne zaplapolale molilne zastavice. V njegov spomin bo zadišalo po kadilu, ko mu bom zmolil v slovo, kot sta me naučila oče in mati.” Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, 2001
