Kot pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije, nihče ni imun na afere, ki so dandanes – večinoma skrite za zidovi – zelo pogoste. Kaj to pomeni za prihodnost odnosa in kaj razkriva o njegovi zgodovini, smo se pogovarjali z mag. Veroniko Seles, ki je napisala tudi prvo slovensko knjigo o nezvestobi z naslovom Nezvestoba. Kako razumeti nezvestobo, se soočiti z njo in premagati njene posledice. "Odkritje afere je, kot pišejo nekateri strokovnjaki, največji dogodek v zakonski oziroma partnerski zgodovini. Označuje konec starega zakona oziroma odnosa. Na glavo postavi vse domneve, vzorce obnašanja, vrednote in prepričanja," pravi mag. Seles in dodaja, da je nezvestoba lahko "velika priložnost za globoko spremembo – dopolnitev razvojnih stadijev, spremembo nefunkcionalnih komunikacijskih vzorcev in rešitev drugih problematičnih tem oziroma vprašanj v partnerstvu".
Kdaj prestopimo mejo – kdaj govorimo o varanju in ne več o nedolžnem spogledovanju? Kje so meje?
Nevarnost, da pride do prestopa meje, se začne z razkrivanjem informacij, ki so domena partnerjev v (zakonskem) odnosu. Na najbolj spolzkih tleh se znajdemo, če govorimo predvsem o težavah, če jih torej nekdo, ki je zunaj odnosa, začne "reševati" skupaj z vami (čeprav je to treba početi v okviru odnosa), vas tolažiti in vam s tem dajati čustveno oporo. V takšnih okoliščinah hitro pride do čustvene povezanosti.
Kakšno je vaše mnenje o "svobodnih zakonih", v katerih se partnerja dogovorita, da zvestoba ni pogoj za dobro zvezo? Ali takšna zveza lahko funkcionira?
Tak odnos le stežka funkcionira dolgoročno, saj se prej ali prej eden od partnerjev čustveno naveže na drugo osebo. To je odnos, znotraj katerega se posameznika nista dokončno odločila, da bosta dejansko skupaj, drug z drugim. Bojita se bližine, intimnosti, zato sta malo tu, malo tam – vendar nikjer v celoti.
Kako razširjena je dandanes nezvestoba, menda naj bi varalo kar 80 odstotkov ljudi? Je to značilnost sodobnega časa, sodobnih partnerskih odnosov?
Večina svetovnih raziskav dejansko kaže na velik odstotek nezvestobe. Izsledki se sicer razlikujejo, vendar so odstotki vedno visoki. Zbiranje zanesljivih statističnih podatkov na temo, ki je tolikšen tabu, je težko delo, saj ljudje pogosto niso docela odkriti, četudi je raziskava anonimna. Nezvestoba resda obstaja tako rekoč od vekomaj, vendar je modernizacija naredila svoje. Zdaj se moški in ženske družimo več, kot smo se nekoč, kar je prineslo nove možnosti in s tem nove oblike nezvestobe, kot so afere s prijatelji, nezvestoba na delovnem mestu, spletne afere …
Čeprav je nezvestoba zelo razširjena, je (vsaj navidez) ne odobravamo. Zakaj?
Ni preproste razlage, zakaj se kljub močnemu družbenemu in verskemu nasprotovanju toliko ljudi zapleta v afere. Seveda veliko ljudi zagovarja monogamijo in trdno verjame vanjo. Na drugi strani so nekateri prepričani, da preprosto ni v človekovi naravi, da bi daljši čas ohranjali monogamno spolno življenje. V sodobni družbi ima monogamija vse manjšo družbeno podporo. Na eni strani družba odločno zavrača nezvestobo, sočasno pa ji v filmih in ljubezenskih romanih nadeva veličastno podobo, spolnost pa se uporablja za prodajo najrazličnejših izdelkov. Dejstvo pa je, da prav nihče ni imun za afere. Dogajajo se različnim ljudem, iz različnih družin in z različnim družinskim ozadjem.
Kaj so najpogostejši vzroki za varanje?
Vzrokov je resnično veliko. Lahko bi dejala, da ima vsak posameznik in par svojega. Pomembno je poudariti, da gre lahko za povsem individualne vzroke. Mednje spadajo osebno stališče do nezvestobe, vrednote, potreba po vznemirjenju, nesposobnost empatije, seksualna zasvojenost, vedenja, naučena v primarni družini, strah pred bližino oziroma intimnostjo, težave v spolnosti, bolezni, kriza srednjih let … V takih primerih partner težko prepreči partnerjev "življenjski slog". Na drugi strani so medpartnerski vzroki, ki so v bistvu "vedenjsko uprizarjanje" (angl. acting out) v odnosu. To par pripelje na terapijo, kjer bi moral biti že pred nastopom afere, le da zdaj v spremstvu šoka, ki ga predtem v odnosu ni bilo dovolj (kljub grožnjam z odhodom, joku, prošnjam, želji po pogovoru, molku, umikom …), da bi se partnerja ustavila in si priznala, da je nekaj hudo narobe. Ljudje pogosto iščejo zunaj zakona vse, kar pogrešajo v zakonu. To pomeni, da je posameznik znotraj odnosa odcepil vse boleče in frustrirajoče sestavine (zavrženost, zanemarjenost, spregledanost …), ki jih ni več zmogel prenašati, vse tisto, kar je pogrešal, pa je začel iskati pri tretji osebi (sprejetost, razumljenost …).
Krivec za nezvestobo torej nikoli ni samo tisti, ki vara, pač pa sta zanjo odgovorna oba …
Ljudje prepogosto kot glavnega krivca za nezvestobo vidijo človeka, ki je prevaral – ta je kriv za vse! Mislim, da s tem marsikateremu posamezniku delamo veliko krivico! Res je, da mora tisti, ki je prevaral, sprejeti odgovornost za prevaro, vendar je to zgolj površje. V mnogih primerih morata odgovornost za dogajanje v odnosu sprejeti oba partnerja! Ljudje pogosto prepoznamo za nezvestobo samo tisto, kar je očem vidno, torej dejansko, fizično prevaro. Ne vidimo pa zanemarjanja, poniževanja, odsotnosti … "prevaranega". Tako nam umanjka ključni in najpomembnejši del – odnos, nezavedno in projekcije!
Kateri so najpogostejši miti o nezvestobi? Zagotovo ne drži, da je nezvestoba povezana s tem, da vara tisti, ki doma "ne dobi" dovolj … Kaj pa prepričanje o moških kot večnih lovcih?
V družbi so še vedno prisotna dvojna merila, ena za ženske (obsojanje žensk) in druga, manj stroga, za moške (opravičevanje moških). To je osnovni primer družbene norme, ki vpliva na spolno vedenje. Družba lahkotneje sprejema moško nezvestobo kot žensko. Leta 2004 je bila opravljena prva raziskava nezvestobe v povezavi z gensko zasnovo, ki je prinesla ugotovitev, da geni sami po sebi ne določajo, ali bo posameznik zvest ali ne, saj je to odvisno še od številnih drugih dejavnikov.
V sodobnem času je vse več priložnosti za nezvestobo, obenem pa imamo manj časa, da bi se posvetili odnosu. Je sploh še mogoče imeti kakovosten odnos, ki bi mu posvetili dovolj časa?
Seveda je možno, vendar težje kot nekoč. Naše življenjske poti so vse bolj odprte in nam ponujajo vse več možnosti, da jih oblikujemo po svoji volji. Takšno življenje s pretirano "ponudbo možnosti izbire" prinaša tudi obremenitve v partnerstvu. Lahko bi rekli takole: bolj ko je kompleksno polje odločitev, večji je potencial za konflikte v zakonu. Prejšnje oblike odnosov med spoloma so bile problematične, saj so zatirale ženske, na drugi strani pa je bilo prav zatiranje žensk tisto, kar je partnerstva držalo skupaj. Zdaj se začenja novo obdobje. V sodobnem zakonu se partnerska skupnost ustvari na osnovi ljubezni in čustev. V skladu s tem se vzpostavi novo pravilo odločanja: kjer umrejo čustva, naj se konča tudi zakon. Tako se zakonska zveza spreminja iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji. Morda bi lahko trend, ki se pri tem nakazuje, povezali v naslednji trditvi: v preteklosti so morale ženske, ki so bile nad zakonom razočarane, pokopati svoje upe. Dandanes se, nasprotno, raje odločijo za to, da pokopljejo zakon.
V naslednji številki si preberite nadaljevanje intervjuja, v katerem boste izvedeli, kako je varanje mogoče preprečiti, kakšni naj bodo prvi koraki, ko je nezvestoba razkrita, kako lahko partnerja spremenita in obnovita odnos ter ali je mogoče ponovno zaupati.
Veronika Seles je članica Viva strokovnjakov zato se lahko nanjo s kakršnimkoli vprašanjem o odnosih in nezvestobi obrnete nanjo.
Napovedujemo: predavanje o nezvestobi
V začetku junija bo Viva skupaj z društvom Anima organizirala predavanje, ki ga bo vodila Veronika Seles. S kakršnimikoli vprašanji o predavanju ali nezvestobi se lahko (anonimno) obrnete na nas: pokličite nas na (01) 300 59 22, pišite na info@viva.si ali pišite na uredništvo (Viva, Poljanska c. 6, 1000 Ljubljana). Vključite se tudi v forum na naši spletni strani in sodelujte v debati o nezvestobi.