Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Če se opiram na svoje osebne izkušnje, potem lahko rečem, da je oboje zelo pomembno. Izhajam iz družine s tremi otroki, zaposlen pa je bil samo oče, tako da je bila materialna stiska pogosto prisotna. Starša sta se odrekla marsičemu, da otroci tega ne bi občutili. Nismo bili na primer deležni počitnic na morju, je pa bila ves čas na mizi poleg kruha knjiga, naročeni smo bili na več časopisov, obiskovali smo kulturne dogodke. Oče je bil amaterski pisec in slikar, oba z mamo pa strastna bralca in zbiralca knjig. Moji najzgodnejši in najlepši spomini so tisti, ko zvečer cela družina sedi pri mizi in bere ob šibki svetlobi žarnice. Menim, da sem del tega navdušenja podedovala, veliko a mi ga je bilo privzgojeno. Vendar smo bili vsi trije otroci deležni enake vzgoje, pišem pa edino jaz. Torej sem verjetno podedovala močnejši ustvarjalni gen. Kar pomnim me je gnala potreba po besednem ustvarjanju, že od zgodnjih razredov osnovne šole. Kasneje sem ugotovila, da če želim biti dobra ustvarjalka, se moram redno in poglobljeno izobraževati. To v svojih močeh tudi redno počnem.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Za pisanje me sprva ni nihče posebej navdušil. V meni je vedno tlela ta potreba in morala sem jo zadovoljiti. Pred šestimi leti sem se s pisanjem začela resneje ukvarjati. Prva knjiga je nastala iz zbirke zgodbic, ki sem jih pisala za vnukinji. Potem pa me je pisanje zasvojilo in če ne pišem nekaj časa, čutim prav posebno praznino.
Vaši prvi poskusi ustvarjanja…
Že v osnovni šoli sem se udeleževala literarnih natečajev, ki jih je razpisala šola. Nikoli me ni pritegnilo recitiranje oz. deklamiranje tujih del, vedno sem se udeleževala tistega dela natečaja, ki je zahteval avtorjevo lastno delo. Vedno sem bila nagrajena in to mi je dalo še dodatni elan.
Kakšni so vaši spomini na prvo objavljeno literarno delo? V reviji? Časopisu? Morda šolskem glasilu? Literarnem natečaju?
Kot učiteljica razrednega pouka sem potrebo po ustvarjanju lahko ves čas zadovoljevala ob delu z otroki. Skupaj z njimi sem pripravljala razredne in šolske prireditve, za njih sem pisala pesmi, zgodbice, igre, ki smo jih igrali za starše… Vodila sem literarni in novinarski krožek, za kraj sem več kot dvajset let pripravljala prireditve in za ustvarjanje bila tudi nagrajena. Pisala sem strokovne članke za pedagoški reviji Katarina in Razredni pouk. Prvo objavljeno delo je bilo prav v slednji in sicer sem objavila izsledke v povezavi z devetletko, saj je bila naša šola eksperimentalna in zato ves čas pod drobnogledom različnih strokovnjakov. Kasneje sem to znanje kot multiplikator delila z učitelji SV Slovenije. Vse objavljene članke še hranim in sem nanje izredno ponosna. Vendar tukaj ni šlo toliko za besedno izražanje kot za inovativno in kvalitetno pedagoško delo.
Leta 2019 sem se prijavila na prvi literarni natečaj in sicer ob 60-letnici Mariborske knjižnice. Na moje presenečenje sem kar na prvem natečaju dosegla prvo nagrado in prekosila nekaj znanih avtorjev. To me je pa prav zares vzpodbudilo in mi dalo neverjetno samozavest. Sedaj se na natečaje redno prijavljam, saj so ogledalo mojega dela in vpogled v moje sposobnosti. V šestih letih sem postala prejemnica srebrnega državnega priznanja JSKD, zmagovalka Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem, zmagovalka Šinkovičevih dnevov poezije, dvakrat zaporedoma sem bila v finalni deseterici (med 161 zgodbami) za najboljšo Onino zgodbo in deležna sem bila mnogih prvih nagrad za pesem ali kratko zgodbo različnih knjižničnih natečajev. Letos so bile do sedaj tri.
Kako ste se počutili, ko ste v roki držali svoj knjižni prvenec?
Kot sem že povedala, je prva knjiga nastala iz zbirke zgodb, ki sem jih pisala za vnukinji. Sprva je založba izdala le šest zgodb od dvanajstih. To so Zgodbe iz babičine skrinje. Naslednjih šest so izdali leto kasneje pod imenom Še ene zgodbe iz babičine skrinje. Vnukinji sta bili takrat stari šest in štiri leta. Kar pomnim, sta bili (in sta vedno bolj) navezani na knjige. Hotela sem ju na nek način vključiti v ustvarjalni proces. Ker mlajša takrat še ni sama brala in pisala, sem ju vključila kot ilustratorki. Pritegnila sem še druge otroke iz moje bivše šole. Nastale so krasne ilustracije, vendar je večina njih ustvarjena z računalniškim slikarskim programom, saj nas je že na začetku prekinila korona in je bil to edini način, da mi jih pravočasno izročijo.
Večkrat sem poslušala druge avtorje, ko so razlagali, da so ob izdaji prve knjige čutili, kot da se jim je rodil otrok. Ti občutki so se mi vedno zdeli pretirani. Ko pa sem sama držala v rokah prvo knjigo, sem občutila nekaj zelo podobnega: najprej me je preplavilo veselje, potem ponos, občutek, da sem se dotaknila sanj.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Zanimivo je, da je edini čas, ko ne morem pisati, pozno zvečer, veliko poznanim avtorjem pa je to najljubši čas. Običajno sedem k računalniku popoldan in pišem več ur skupaj. Takrat izgubim občutek za čas. Na dolge ure ustvarjanja me spomni boleči hrbet. Pišem v svoji pisarni, daleč proč od motečih elementov. Takrat si dovolim tudi glasno razmišljati, glasno brati in včasih tudi jokati. Kadar pišem o temah, ki se me močno dotaknejo, je to pogosto. Prav te zgodbe so potem običajno nagrajene.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Običajno so to ustvarjalni popoldnevi. Dopoldneve zapolnim z drugimi dejavnostmi, ki jih je ob pisanju kar veliko. Kot sem povedala že prej, so to ure hlastajočega pisanja, ko besede brez zadržka poganjajo tipke. Zato za tem sledi še dolgotrajna obdelava besedila. Ob dopoldanskih sprehodih pa nosim s seboj vedno telefon, saj moji možgani ob hoji v naravi delujejo na čisto svoj način. Takrat veliko krat dobim kakšen navdih ne da bi posebej razmišljala o čem. Potem pa ta navdih takoj zabeležim v telefon.
Imate svojo ustvarjalno muzo?
Posebne muze nimam. V pisanje me požene kakšen dogodek, ki se me posebej dotakne. To je lahko družbeni problem, na primer zgodbe obubožanih upokojencev, ki jih razkrivajo v Društvu Humanitarček. To so tako imenovane zgodbe projekta Vide. Lahko je to stiska prijateljice, izguba, boleč spomin, vojna grozodejstva, ki smo jim preko medijev priča vsak dan, boleče zgodbe otrok, ki sem jih doživljala skupaj s svojimi učenci… Zanimivo je, da me večkrat potegnejo v ustvarjanje boleči kakor veseli dogodki. Zdi se mi da s pisanjem na njih vsaj opozorim.
Moji prvi muzi sta pa vsekakor vnukinji. Zato sem izdala štiri knjige za otroke in le dve za odrasle. Pesniška zbirka za odrasle pa še v računalniku čaka na založnika.
Kakšen je vaš odnos do drugih zvrsti umetnosti?
Menim, da je vsaka vrsta umetnosti povezana z drugo in da so v nekakšnem sožitju. Najbližje mi je vsekakor slikarstvo, saj sem že kot majhna deklica opazovala očeta pri slikanju. Slikarstvu sem se posvetila v srednji šoli, vendar je to potem zamrlo. Če bi imela dovolj časa, bi se začela sedaj izobraževati na tem področju. Vendar se kot obsedeni perfekcionist raje posvetim eni stvari.
Obožujem gledališče in skoraj vse vrste dobre glasbe. Edini zvrsti, ki jih ne poslušam sta turbo folk in heavy metal. Včasih sem si ogledala ogromno predstav in veliko hodila na koncerte. V zadnjih letih malo manj.
Od kod najraje črpate ideje za ustvarjanje?
Kot sem že povedala, idej ne iščem jaz, običajno one najdejo mene.
Prebrala sem vašo knjigo Zbornica. Mnogo let ste poučevali v šoli. Kako ste se odločili, da napišete to knjigo? Komu je namenjena? Širšemu krogu bralcev, bolj učiteljem?
Nekaj let pred upokojitvijo, so me sodelavci vprašali, kaj bom počela, ko mi bo na voljo ves čas na svetu. Kot iz topa sem v šali izstrelila, da bom napisala knjigo, ki ji bo naslov Zbornica in bo govorila o življenju učiteljev, zato naj pazijo, kako se obnašajo. Potem sem seveda na to pozabila. Na prvi literarni delavnici pri g. Marjanu Pungartniku smo za vajo dobili dvogovor in sicer v obliki telefonskega pogovora, ko me nekdo obvesti, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. Potem smo za domačo nalogo morali ta dvogovor spremeniti v zgodbo. Napisala sem zgodbo z naslovom To sem jaz, Manja, ki govori o namišljeni učiteljici, ki jo zgodaj zjutraj vznemiri novica moževega sodelavca, ki ji v telefonskem pogovoru pove, da jo vara mož. Na kocu se izkaže, da naj bi jo varal z njegovo ženo. Zgodba je bila vsem všeč in takrat se mi je prvič zazdelo, da bi lahko dobila nadaljevanje. V nekem trenutku mi je padlo na pamet, kaj sem rekla svojim sodelavcem pred leti in seme je vzklilo. Naredila sem načrt, v katerega sem vključila resnične osebe in njihove zgodbe. Vse sem seveda prepakirala v druga imena in zgodbe spremenila tako, da se nihče ne more prepoznati kot oseba iz knjige. Lahko pa se vsak učitelj z vsakim identificira, saj je bil moj namen, da prikažem učitelje z druge strani katedra, izključno kot osebe z svojimi težavami, ki jih prinaša življenje. Osebno me je vedno motilo, da je večina ljudi od nas pričakovala, da bomo na voljo otrokom in staršem tudi izven delovnega časa. Pa saj prostega časa sploh nisem imela! Dober učitelj sodeluje v razrednih, šolskih, krajevnih, državnih…projektih, se izobražuje, sedi na konferencah, sestankih za nadarjene učence in učence s posebnimi potrebami, piše priprave, popravlja pisne izdelke, odgovoren je za ogromno dokumentacije, sodeluje z Zavodom za šolstvo… Ob vikendih sem čistila, prala, likala, veliko odgovornosti je padlo na moža. Učitelji pa smo ves čas poslušali, da drugega ne delamo, kakor počitnikujemo. Vse bi morali delati na pol zastonj in s pedagoškim patosom, ker se to pač pričakuje od nas. In smo. Danes so mladi bolj odprti in hitreje spregovorijo o tem. Zato počasi več ne bo dovolj (vsaj dobrih) učiteljev. Isto se sedaj dogaja sedaj manj znanim avtorjem, ko si izdaje knjig moramo plačevati sami in nismo deležni ničesar od prodaje. Gnalo naj bi nas veselje do pisanja, nekakšen avtorski patos.
Sprva sem imela napisanih samo deset poglavij, ki niso bila namenjena objavi. Zame je bila prav posebna terapija, da sem to spravila na papir. Potem pa me je urednik ob izdaji Zgodb iz babičine skrinje vprašal, ali imam kaj za odrasle. Poslala sem mu tistih deset poglavij, ki so mu bila všeč in mi je naročil, da jih naj v dveh tednih napišem še vsaj deset. In sem jih, še več.
Knjiga je namenjena vsem, ki jih zanima, kakšno je celotno življenje učiteljev in s čim se morajo spoprijemati kot običajni smrtniki. Vendar nisem hotela moralizirati. Želela sem čtivo, ki ga vzame človek v roke, da se ob njem sprosti, morda nasmeji, pa celo spusti kakšno solzo. Važno mi je bilo, da je zgodba dovolj napeta in zanimiva, da si bralec želi knjigo prebrati do konca, da je jezik razumljiv za vsakega in dovolj sočen za jezikovne sladokusce.
Kako se življenje in umetnost združita ( povežeta)?
Zame osebno sta tesno povezana in zame brez umetnosti ni življenja.
S Ksenijo Šešerko se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
