Intervju s pesnico in pisateljico Lilijano Homovec

0
448

Lilijano Homovec smo do zdaj poznali kot pesnico. Tokrat vstopa na slovenski knjižni trg kot pisateljica; in sicer s knjižno noviteto: Nekdo vedno odide prvi (Hirondelle, 2024).

Pogovarjali sva se o ustvarjalnosti in o njenem romanu.

 

Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?

Z nekim talentom se rodimo, a to še nič ne pomeni. Kajti za razvoj tega talenta je nujna aktivna udeležba njegovega lastnika. Lahko sem nadarjena pianistka, a brez vaje nikoli ne bom opažena. Niti moj talent ne bo opažen. Lahko je moj talent matematika, a za to da se bo izrazil, nujno potrebujem intenzivno delo na tem področju.

Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?

Ne zavedam se začetka navdušenja nad ustvarjanjem, zdi se mi da je od vedno del mene. Ko sem se naučila brati in pisati, so postale knjige moje zatočišče. Poklic mi je dal možnost ustvarjati tudi na drugih področjih. S projekti na področju čipke sem izražala svojo željo po likovnem ustvarjanju, z učenci sem raziskovala in iskala odgovore na najrazličnejša znanstvena vprašanja. Ne  nazadnje je tudi kreiranje in šivanje oblačil za otroke ustvarjalen proces.

Iniciacija za ustvarjanje?

Spet bom rekla, da je del mene že od ranega otroštva. Spominjam se, kako rada sem se igrala sama. Na travniku sem nabrala različne cvetlice in vsaka od njih je predstavljala osebo, ki sem ji dala ime in pripisala vlogo. Te osebe so živele na različnih mestih v okolici doma, se med seboj obiskovale, pogovarjale, se sprle in pobotale, poročale, ustvarjale družine, rojevale otroke. Cele ure me ni bilo od nikjer, saj sem pozabila na resnični svet okoli sebe.

Kaj ( kdo) vas inspirira? Od kod črpate ideje za ustvarjanje?

Mislim, da je za ustvarjanje pomembno intenzivno notranje doživljanje sveta. V tem loncu se potem skupaj kuha vse kar sem doživela sama, kar sem slišala ali videla v svoji okolici, vse kar sem prebrala ali gledala na televiziji, v gledališču ali kjerkoli drugje. Nastajajo vedno nove povezave, dileme, enostavno povedano, nastane nek nov, samo meni lasten svet. Ta je neskončen in edini popolnoma svoboden.

Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Kraj in čas sta za ustvarjanje nepomembna. Ne potrebujem točno določene lokacije, ne pišem samo zjutraj ali zvečer. Zame je pomembno le, da imam možnost iti vase, se odtrgati od tega trenutka in živeti znotraj sebe. Takrat nastajajo pesmi in tudi zgodbe.

Kakšni so vaši spomini na prvo napisano pesem? Zgodbo?

V drugem, morda v tretjem razredu smo imeli domačo nalogo napisati pesem. Ni mi šlo, nisem vedela kaj in kako naj naredim. Potem je pristopila mama in poiskala prve rime. Od tu naprej je steklo gladko in svojo pesem sem prebrala tudi na eni od šolskih proslav. Od takrat dalje so pesmi vedno z mano.

Na prvo objavljeno pesem? Prvo objavljeno zgodbo?

Kot gimnazijka sem nekaj svojih pesmi poslala reviji Mentor. Čas je mineval, nič se ni zgodilo in pozabila sem na to. Potem sem nekega dne dobila debelo kuverto. V njej je bila revija Mentor in v njej objavljena ena od mojih pesmi s kritiko. Kar sedela sem in vedno znova prebirala zapis in svojo pesem.

Po kateri zvrsti literature najraje posegate?

Berem romane najrazličnejših žanrov. Bilo je obdobje, ko sem brala samo kriminalke, v nekem drugem obdobju so me zanimali zgodovinski romani. Zadnje čase posegam predvsem po slovenskih avtorjih, a ne izključno po njih.

Katere umetniške zvrsti vas še privlačijo?

Likovna umetnost v vseh aspektih. Barve, podobe, oblike. Ljubim glasbo, pojem že od nekdaj, trenutno v dveh pevskih zborih. Želela sem si igrati klavir, a sem bila v svojem otroštvu brez vsakršnih možnosti za izpolnitev želje. V gimnaziji sem si s prihranki od štipendije kupila kitaro in se vpisala v glasbeno šolo. Zdržala sem eno leto, kajti voziti sem se morala dvakrat tedensko še popoldne v osemnajst kilometrov oddaljeno Idrijo, kar mi je vzelo ogromno časa. A nekaj osnovnih akordov sem se naučila, da se lahko še danes spremljam, ko zapojem svojim vnukom.

Kako se življenje in umetnost združita (povežeta)?

Življenje je umetnost in umetnost je življenje.

Kako poteka vaš ustvarjalni dan?

Najpogosteje sedem za računalnik že zjutraj, takoj po zajtrku. Pišem kakšno uro, potem potrebujem pavzo za razmislek. Izkoristim jo za hojo in med tem, ko se potim v hrib, moje misli najbolj intenzivno delajo in iščejo rešitve za nadaljevanje zgodbe. Ko se vrnem, nadaljujem s pisanjem, včasih pa nadaljevanje sledi šele pozno zvečer, ko se spet vse umiri. So dnevi, ko lahko pišem tri ali štiri ure, so dnevi, ko ne najdem nobene besede. Če mi nekaj od zunaj podkuri pod loncem, se vsebina skuha hitreje in je je več. Drugače nastaja počasi in s premislekom.

Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?

Pišem. Imam zgodbo. Vidim njeno končno podobo. Do realizacije je še dolga pot po kateri zdaj počasi hodim.

Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed?

Pozdravljeni, drage bralke in bralci Ventilatorja besed.

Sem Lilijana, velika ljubiteljica lepe besede. Zgodbe in pesmi v meni čakajo, da jih prelijem na papir, da jih povem vsem, ki bi jih želeli prebrati. Poleg treh pesniških zbirk (Tako je, O sebi, Nariši nekaj name) lahko preberete tudi moj pravkar izdani roman Nekdo vedno odide prvi.

Na fotografiji: Lilijana Homovec

Veliko zadovoljstva vam želim pri branju.