Intervju s Sonjo Votolen

0
326

Sonja Votolen je širši javnosti poznana kot pesnica, pisateljica in literarna publicistka. Je avtorica številnih knjig. Sicer pa slavistka in anglistka.

S Sonjo Votolen sem spregovorila o ustvarjalnosti.

Se talent rodi ali to postane?

V vsakem bitju je kal neke posebne, svojske, ustvarjalne specifike, imenujmo to talent ali pa  nadarjenost , vendar  če tega prvotnega lastnega kalčka ne hraniš, neguješ, nadgrajuješ, piliš, ni uspeha,napredka. Samo imeti talent ni dovolj. Nekje sem prebrala, da je za uspeh potrebno  30%  talenta in 70% dela.

Če talent ni opažen, prepoznan, če se ga ne spodbuja, kar je  še kako odvisno tudi od okolja,  bo ta potencial zamrl, ostal  neopažen, neizražen, neizživet. Talent lahko razvijaš, torej ni nujno, da  je bil ( predvsem ali samo) naravni dar, lahko ga ustvariš, z veliko mero truda, a vendarle zasnova, sposobnost mora obstajati. Michelangelo je npr. zlasti  trdo delal, talent mu ni skrojil uspeha in slave in nesmrtnosti.

Kdo te je navdušil za ustvarjanje?

Ne kdo, ampak-kaj.  Dokler nisem imela dosega in stika in vedenja o različnih vrstah umetnosti, sem kot majhna deklica ure in ure listala po osnovnošolskih berilih. Tedaj smo jih imenovali čitanke. In vasi je živela oseba, ki je imela na kupe  knjig  tedaj poglavitne založbe. Najprej  sem si jih izposojala, nato pa so ostale pri meni, podarjene. Tako sem spoznala, kaj je pesem, kaj je povest, roman. V gimnazijskih časih so mi ure književnosti  pokazale  svet čudovitih stavčnih in verznih vzorcev, prepletanj, zgradb, začutila  sem  svetove svetovnih avtorjev in moč pisne besede. In me je tudi  čudilo, da je med vsemi velikimi imeni tako malo ženskih avtoric, vsaj v obveznem učnem gradivu jih ni bilo – razen Zofke Kvedrove. No, kasneje, ko sem študirala angleško, ameriško in slovensko književnost, so se pojavile v študijskem gradivu, seveda, ampak mene je že v gimnazijskih letih motila odsotnost  seznanjanja z ženskimi  avtoricami pri urah književnosti. To sem ogorčena izrazila profesorici slovenskega jezika in profesorici filozofije, ki sta me uvedli k pisanju za glasilo in kasneje za prebiranje lastnih pisanj na prireditvah. Nekoč je profesorica slovenskega jezika prebrala moj spis pred razredom in povedi primerjala z liriko Minattijeve poezije.  Zlezla sem pod klop, namesto da bi poskočila. Tisti trenutek še danes imenujem prva in največja nagrada.

Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja? Kje najraje ustvarjaš? Kdaj te še posebej navdihuje pisanje? Si jutranji tip ustvarjalke? Dnevni? Nočni? Ves dan pa verjetno pleteš zanimive misli.

Trenutek zaznave, trenutek, ko me nekaj upočasni ali zažene neurje v duši, hip, ko zaradi lepote videnega ali slišanega obstojiš, okameniš, zajočeš , zavriskaš, prebujenje, ki nastane v notranjosti med mislimi in zavestjo, čudovit orkan, ki sproži besedo za besedo, točno takšno in tisto, ki jo odzvanja zunanji impulz, povezan z nakopičeno notranjo energijo, dobro energijo, a ki postane dobra le tedaj in tisti hip, ko jo iztisnem na papir. Dotlej pa je najprej vrtinček, nato vrtinec, nato orkan, ali vsaj burja, ki se pomirjena z občutenjem in rojenimi besedami  poveže  v venec verzov ali povedi.

Trenutek je lahko kadarkoli. Ne izbiram časa, nuja izraziti se izbere moje pero, včasih čopič, včasih glasbilo. A  zdaj je vprašanje  o pisanju. A vendar,  ilustracija/slika pesmi  je namreč predhodno že  bila v mojem nebesednem, vizualnem ustvarjanju, bila je slika, ki sem jo pretvorila v besede, v verze… Jaz   kot pesnica potrebujem sliko, ilustracijo, preden skujem verze, potrebujem pa jo nenačrtovano, neplanirano, saj se je bila dogodila pred trenutkom spočetja prve besede v verzu in se je nato spojila z besedo. In  bolj ko se besede zgoščajo, manj je slike, ilustracija mineva, nastaja pesem. Njene barve prehajajo v črke, stihe, slog, obliko.

Govorim, razmišljam seveda o imaginarni ilustraciji, ki sproži rojstvo ene ali več pesmi, lahko pa napišem pesem, in to često, da mi je ilustracija narava, dejanskost torej, stik s to dejanskostjo, sožitje z njo, impulz iz nje. Takšne »ilustracije« so zelo močne, impresivne, dotakljive z mojo bitjo, ki prisega na prvobitnost in naturo.

Sprožilni ilustrativni moment iz narave je potemtakem najmočnejša ilustracija, ki jo potrebujem.

Kadar pišem prozo, se ob množenju povedi hkrati vrstijo ilustrativni prizori proznega dogajanja, sproti in istočasno potemtakem pišem in likovno ustvarjam na nek način.

Inspiracija ustvarjanja

Nekaj na to vprašanje je bilo nekaj  povedanega že prejle. Če povzamem: inspiracija je največkrat moj soutrip z naravo, občutenje njenih lepot, naj bo to kamen ali travna bilka, vremenski pojav,ljudje, ali zgolj nek dražljaj, ki me oplemeniti do te mere, da hoče zaživeti . Vsekakor se navdih ne ponavlja vedno enako, četudi ob istem vzgibu, je lahko globina vsakokrat drugačna. Včasih je celo težko opisljiva, vedno pa se dogaja kot občutek  in se dogodi- ne ko hočem jaz, čeprav nikoli »ne hočem«, ampak ko ona, inspiracija hoče. Ko zaznam v sebi vibracije ali hudourniško nujo ob kakšnih očeh, prostoru, dejavnosti, kot da se razodenejo z neko milino in izpolnjenjem, za katerega nisem vedela, a sem ga tedaj očitno potrebovala. In ko se inspiracija ubesedi, čeprav se ob njenem spočetju in kasnejšem zapisu absolutno ne zavedam ali razmišljam, da me je doletela inspiracija, je sklenjen krog miline, razodevanja neke moje plasti,ki je počivala, dremala, spala in je bila prebujena.

Isto velja za klic po slikanju.

Kdaj si ustvarila svoj prvi prispevek? Je bila pesem? Pravljica? Zgodba? Kdaj si doživela svoj prvo objavo? Si mislim, da si že kot deklica ustvarjala, saj imaš literarni dar.

Prva objava je bila  v osnovnošolskem glasilu. Čeprav sem pisala, tedaj seveda rimanice, pa za dekletce dobre šolske spise, je bila učiteljica slovenskega jezika slepa za moje izražanje. Jih je pa opazil razrednik, matematik, ki je z veseljem čakal, da mu prinesem kaj napisanega.  Res zanimivo, matematik! Še bolj zanimivo ali celo žalostno: slovenski jezik je bil v  nekem  polletju zaključen s trojko, nakar je spet posredoval razrednik in se je izkazalo, da je bila posredi etiketa otroku, ki je prihajal iz kmečke družine. Parodija vsega pa je, da sem kasneje diplomirala iz slovenske književnosti in tudi, kot vidiš, Vladka, pišem. Zelo pomembno je, da že zgodaj v otroku prepoznamo njegov talent, da otroka ne etikiramo in tako zanikamo in ne priznamo njegovega potenciala. Učitelj lahko napravi veliko škode, ali pa obratno, pripravi veliko popotnico, če je le do prav vseh učencev  objektiven. Prejle sem dejala, da pišem. Ne  govorim, da sem poetesa, to je velik in odgovoren (samo)naziv, zato preprosto rečem, da pišem. O všečnosti ne razmišljam, niti, kam me kdo uvršča, ali me uvršča, čeprav nekaj pa le veljajo priznanja iz tujine,ne?, zlasti prva nagrada za poezijo, mednarodna, v Rimu, pred leti, seveda v  prevodu Jolke Milič.

Katere knjige te najbolj privlačijo? Kaj najraje bereš? Katero knjigo, ki te je navdušila v zadnjem času, bi priporočala bralkam in bralcem revije Ventilator besed? Prozo? Poezijo?

Nazadnje sem brala Oona & Salinger, (mimogrede: ogledala sem si Waterville, priljubljen umik Oone in Charlija z družino) pa Drevo želja, trenutno berem neavtorizirano avtobiografijo  Julian Assange, tudi norveško srhljivko  Macbeth ( Jo Nesbo), pa 95 tez Pavla Geržana, Lišček me je prevzel, pa Avtist in golob,v francoščini in angleščini sta bili zadnji L’attelier des poisons ter All the light we cannot see, rada berem Šimleša, Suzanne Tamaro,skandinavske avtorje,  blizu mi je pa sodobna  španskoameriška poezija. Pa saj je nemogoče vse našteti, skratka: berem tako ali tisto, kot se počutim, nočem  brati po kakšnem priporočilu ali reklami, ampak izhajam iz sebe, kaj moje misli tedaj potrebujejo. Trenutno imam odprte tri knjige, se pravi malo eno, malo drugo, tretjo, ker me vse vlečejo med svoje liste. Pravzaprav imam bralni nered.

Ustvarila si tudi več radijskih iger…

Prva je bila Učna ura na WC-ju in v čast mi je, da sta jo za radijsko izvedbo izvedla Tadej Toš in Minu Kjudrova.  Največkrat je bila uprizorjena groteska  Janč za ljubiteljsko gledališče; glavni lik in igralec je prejel  Linhartovo nagrado. Ta dramski tekst  so  kot radijsko igro odigrali igralci Ljubljanske Drame. Bile pa so še vsaj tri komedije za odrasle in mladino. Eno so odigrali učenci naše osnovne šole. Vanjo sem načrtno vključila tudi učence z odločbo in učence, ki pri pouku niso dosegali najboljših rezultatov, tudi enega, ki je bil moteč, a se je izkazalo, da so prav ti to zmogli, zelo dobro, da so uživali, se dokazali in tako smo vsi skupaj dokazali, da je v vsakem bitju talent, če ga prepoznamo in mu damo krila. Učenec, ki je bil silno slab pri vseh predmetih, je pomnil ves tekst in nasmejal vso dvorano. Torej ne sodimo učencev zgolj po ocenah.

Vrsto let si poučevala v šoli in s svojim znanjem in ustvarjalnostjo navduševala številne učenke in učence. Na eni strani bogate in zmeraj sveže izkušnje poučevanja, inspirativen, neposreden stik z mladostniki, poznavanje notranjega delovanja šole, poznavanje učiteljevega dela, njegovega razmišljanja, šolskega razpoloženja.

Osebno menim, da je to najlepši poklic. Želela bi še enkrat živeti in znova biti učiteljica.  Učila sem in učili so me. Učenci. Niso samo oni pridobivali znanja, tudi jaz sem ga, od njih. Mladi so bogati in so me bogatili. Ob njih sem bila lahkotna in seveda odgovorna, ob njih sem vedno znova znala videti svetlobo, radost, spoštovala sem jih, se zavedala, da je vsak prav poseben človek, da ima vsak, prav vsak v sebi nekaj posebnega, modrost ali talent, o čemer sva razpravljali, in ta modrost, talent, dar, pri nekaterih že jasno zaznan, pri nekaterih je ga bilo treba obelodaniti, jih jim ga ozavestiti, nekateri so skromno mislili, da so «brezvezni«, a  s potrpljenjem, namigi, ki so jim kazali njihove raznovrstne zmožnosti, jih je bilo v veselje gledati, če so odvrgli nalepko ničevosti in se zavedli, da imajo nekaj v sebi, s čemer bodo obogatili družbo. Ni treba najvišjih dosežkov,tekmovanj,  vsak njihov poseben kamenček je lahko nenadomestljiv v verižnem sožitju družbe.

Avtonomija učitelja je včasih daleč od papirnih členov in institucionalnih odredb, toda če hočeš biti avtonomen in inovativen, je treba vzeti tablo in kredo v svoje roke in slediti izkušnjam ter prepoznavanju tistega, kar bo mladim v prihodnosti koristilo najbolj, jim podati snov za življenje, na življenjski način, iskati načine, da se ne dolgočasijo, da na koncu ure rečejo: Kaj je že konec? Smo lahko še eno uro pri vas? Čudovito darilo. Učitelj mora ugotavljati vsak dan sproti, pri vsakem oddelku sproti, pri vsakem učencu, kaj jih motivira, in marsikdaj avtonomno spregledati ali zaobiti kurikulum. Seveda ne da izpušča cilje, a veliko je balasta, na katerega smo ali sem opozarjala na študijskih srečanjih, a malo je bilo upoštevanega, če je sploh kdo prebral opombe oziroma če so sploh prišle do vrha.

Tudi za vse šolske ministre bi dejala, da bi morali najprej nekaj let delati v razredu, preden sprejemajo papirne zakone, ki so največkrat daleč od prakse.

Po tolikih letih bi natančno vedela, kako bi delovala »moja« šola, kdo bi učil, kako bi organizirala učni proces, da bi bili učenci radi pri pouku pri vseh urah, da ne bi niti hoteli domov. Veliko časa sem po svojem delovniku ostala v učilnici, ker so mladi prihajali na klepet, sedli na klopi, marsikdaj jim je odpeljal zadnji avtobus, včasih sem tudi sama že nestrpno čakala, da bi šli, a sem pomislila, da je vendar privilegij, če se po koncu pouka pridejo naklepetat o vsemogočih zadevah nazaj v učilnico. Bile so solze, bil je smeh, bili so objemi, stkala so se zaupanja, prave spovedi. Otroke je treba poslušati, predvsem pa slišati, tudi med poukom, slabšim, počasnejšim dati čas, da se izrazijo, jih opogumiti, če kolebajo, morebitne posmehljive  sošolce pa opozoriti  o strpnostih in drugačnostih, osebnostnih  in sposobnostnih. Da se razvije kolektivna medsebojna klima spoštovanja in sprejemanja.

V Ventilatorju besed si prepoznavna tudi s posebno zvrstjo poezije. Bralci te radi beremo. Nekaj posebnega so francoski verzi, ki jo vpletaš v svoje pesmi.

Ustvarjalec zori, raste, napreduje, no, naj bi, bere, veliko bere, če je literat. Želela sem nekaj drugega, pravzaprav ne želela, čutila sem, da se mi nekaj dogaja, neka oblikovna revolucija mi je nagajala, a nisem vedela, kaj. Potovala sem po Franciji in zašla v eno izmed knjigarn, poseben ambient. Sedela sem na lesenem stolu in se predala opazovanju.  Knjige in ljudje so se čutili kot verzi… Vau!… Mrmranje kupcev, bralcev, ki so tudi posedeli… Še en- vau! Fotografija trenutka!  Prav tam sem kupila zvezek in pisalo in napisala prvo takšno pesem, ki jo omenjaš.

Nato jih je nastalo za eno zbirko, a še nisem bila zadovoljna. Nemir mi ni dal spokoja.  In nemir je spremenil  tisto francosko  knjigarno v pesem na fotografiji. Tako je nastala  poezija  na fotografijah  z vključitvijo francoskih verzov, včasih na koncu, včasih na začetku, tudi vmes.

Si ljubiteljica in poznavalka jezikov. Blizu ti je sploh francoščina, kajne?

Vedno bom prepričana, da je materni jezik najdragocenejši  jezik, da je najžlahtnejši, da je moja domovina ena in edina in najlepša, takoj pa pridam, da mi je izredno ljuba francoščina, čeprav sem nabirala znanja angleščine doma in po svetu. S francoščino me je okužila profesorica francoskega jezika v  srednji šoli, Majda Šoberl, jo bom kar imenovala. Ona mi je celo dala denar za prvo pot in bivanje v Franciji, kamor sem se kasneje vračala, saj sem stkala poznanstva. Še danes imam stike z Majdo, sediva ob kavi, poklepetava, nikoli ji ne pozabim povedati, da sem ji hvaležna za tiste franke, saj kot dijakinja brez njene finančne geste ne bi mogla v francoski svet.

In ja, jeziki so kot melodija, so pesem, so poezija črk, vsaka ima svojo barvo, vsak jezik ima svoje barve, lestvice, čudovito oplemenitijo in krajšajo razdalje med ljudmi.

Vem, da si tudi likovno in glasbeno nadarjena. Kako se pri tebi vse te zvrsti umetnosti prepletajo?

Prijela se boš za glavo, če ti rečem, da je glasba nekaj najlepšega, da se me glasba izmed vseh zvrsti umetnosti najbolj dotakne, najbolj predrami, čeprav puščam večino sledi v pisanju. Dobra instrumentalna melodija, vokal, orkester, opera …kako veličastno vse to naredi človeka! Napisala sem celo  nekaj besedil za pevce popevk, besedilo za otroški zbor, mimogrede, dobro se je izšlo na tekmovanju. Ljubiteljsko igram violino, najlepše zveneči instrument, pela sem v nekaj zborih, nazadnje pa se našla v učenju petja samostojno. Mnogi se posmehnejo- v penziji, pa se uči peti arije. Hja, meni pa nasmeh privabi prav dejstvo, da  v penziji počnem tisto,  kar prej nisem utegnila. In tako »cvilim«, dokler ne »zacvilim« tako, da je učitelj prikima. Likovnost? Da, tudi. Sliši se kot hvaljenje, a barve in platno me močno vabijo in ko so dovolj žareče, ni moči za pisanje. Imam obdobje, ko samo slikam, tudi na svilo.  To je moj skupni  izrazni imenovalec:  besede, verzi, povedi, so zvočnost, torej so glasba, so slike notranjega izbrstja v mnogoterih barvah, vse troje, ki me najbolj okupira v dobrem smislu, je torej povezano in soodvisno. Je  prepletajoč glasbeno- barvni- besedni trojni pramen moje  ustvarjalne kitke. Ampak še danes ne vem, kaj je pravzaprav moj pravi lasten – če si drznem reči- umetniški izraz. A vendar se mi zdi, da se vse tri ustvarjalnosti, s katerimi me opisuješ,  harmonično dopolnjujejo, da ne bi mogla brez nobene, ker se pojavijo, ko one hočejo in mi ne dajo možnosti časovne izbire, ker so mogočne tako zelo, da gredo izven mene, ko one žele, ne jaz.

Pripravljaš kakšno knjižno presenečenje? Novo zbirko pesmi? Proze?

V nastajanju je poezija in kratke zgodbe. Rada bi  udejanjila idejo o zbirki poezija na fotografijah. V predalu sta še dve dokaj dolgi zgodbi, sicer pa rada pišem intervjuje, portrete, impresije za revije.

 

S Sonjo Votolen se je pogovarjala Vladimira Rejc.