Intervju z akademsko slikarko Klementino Golija

0
404

»Sprehod po spominu je nekaj svetega in mističnega, je hoja po prostoru, ki lebdi med zavednim in nezavednim, med realnim in namišljenim.«

Na fotografiji Klementina Golija, akademska slikarka.

Klementino Golija in njeno plodovito ustvarjalnost spremljam že mnogo let. Spoznali sva se v Galeriji Rika Debenjaka, v Kanalu ob Soči. Njene slike krasijo stene našega družinskega domovanja.

Ilustrirala je mojo dvojezično pesniško zbirko Zdrobljene misli, na kar sem še posebej ponosna. Prijazno se je odzvala mojemu povabilu. V današnjem intervjuju sva govorili o ustvarjalnosti.

KLEMENTINA GOLIJA se je rodila na Jesenicah. Slikarstvo je študirala na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu, kjer je leta 1990 pri profesorjih Glaucu Baruzziju in Giuseppeju Maraniellu tudi diplomirala. Magistrski študij grafike je zaključila na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Lojzetu Logarju (1993) in magistrski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu (1995) na isti akademiji.

Za njen nadaljnji umetniški razvoj sta bili pomembni zlasti študijski bivanji v Bostonu in New Yorku v letu 1990 ter dvomesečno bivanje v Cité Internationale des Arts v Parizu jeseni 1995.

Klementina Golija je doslej imela 121 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 316 skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 16 nacionalnih priznanj in dve mednarodni nagradi.

V letu 2021 ji je Société academique Arts Sciences Lettres v Parizu podelila bronasto medaljo za njen obširen opus in umetniško delovanje, ter širjenje kulture med narodi.

Leta 2016 ji je Univerza v Ljubljani podelila priznanje pomembnih umetniških del, v letu 2017 pa je na Univerzi v Ljubljani pridobila naziv docentka za področje slikarstva.

Od leta 1990 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Bila je pobudnica in dolgoletna predsednica Bienala mesta Kranj ter Bienala risbe in slike v prostoru Alpe Jadran. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. Živi in dela kot samostojna likovna umetnica v Kranju.

 

Kako bi se predstavila bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?

Moja življenjska pot je že od najranejšega otroštva povezana z umetnostjo in ustvarjanjem. Vseskozi me spremlja, mi sledi, navdihuje, je hkrati moje zatočišče in potreba, ki mi daje strast do življenja in neskončno upanje, da obstaja nekaj več onkraj racionalnega in materialnega sveta. Je način življenja, razmišljanja in svoboda duha, ki lahko neomejeno potuje v namišljene svetove, jih (pre) oblikuje in ustvarja novo materializirano stvarnost. Vse, kar človek doživi, o čemer razmišlja, se vpiše v individualno polje človeškega spomina, tako dolgoročnega kot kratkoročnega in v ustvarjalnih trenutkih pride na plan. Sprehod po spominu je nekaj svetega in mističnega, je hoja po prostoru, ki lebdi med zavednim in nezavednim, med realnim in namišljenim.

Roka je samo prevodnik ideje, impulzov in tako sama zapisuje različne psihograme v obliki risbe ali slike na platnu.

Že kot otrok sem imela s seboj vedno svinčnike, barvice in papir. Brez tega nisem šla nikamor. Zelo zgodaj sem ugotovila, da je to moja edina in prava pot, zato so bila že v osnovni šoli vsa prizadevanja usmerjena  v en sam cilj – študirati slikarstvo. Po končani osnovni šoli je bila tako logična izbira Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, kasneje pa akademija za likovno umetnost. Z velikim pričakovanjem sem zrla v dan ko so bili na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu sprejemni izpiti, ki sem jih uspešno opravila.

Študij na eni najstarejših akademij mi je dal širino, odprl popolnoma nove horizonte, pospešeno sem učila italijanskega jezika, da sem izpite lahko opravljala v italijanščini. Vsak dan je bil nov izziv, evropska metropola je ponujala in odpirala neslutene razsežnosti znanja in informacij, bogata s tradicijo in kulturo je vedno znova odstirala, navduševala in izobraževala. Skoraj vse, o čemer sem brala v umetnostno zgodovinskih študijah,  si je bilo možno slej ali prej ogledati v živo na številnih preglednih in tematskih razstavah. Znamenita dela »capolavori« so bila naenkrat na dosegu roke in oči, kot vsak študent sem vanje zrla z nejevero in opazovala vsako posamezno potezo, nanos barve, strukture, teksture, da o številnih avantgardnih delih in avtorjih sploh ne govorim. Skratka, študij v Milanu me je navduševal, iz njega sem poskušala izvleči čimveč in se tako »opremljena« vrnila v Ljubljano na podiplomski študij. Od takrat je slikarstvo moja stalna sopotnica, ki ne pozna praznikov in vikendov, rojeva se v kontemplativni tišini slikarskega ateljeja in živi povsem samosvoje življenje, dokler del tega ne ugleda luč na slikarskih razstavah.

Se talent – po tvojem mnenju – rodi ali to postane?

Talent je neka sposobnost, dar, ki ti je dan, vendar ne pomeni nič, če ga ne razvijaš. Razvije se le z dolgoletnim kontinuiranim in zavzetim delom, pomeni le to, da imaš na nekem področju večje možnosti za razvoj. Brez tega ostane povsem povprečen.

Kdo te je navdušil za ustvarjanje?

V otroških letih smo s starši pogosto hodili v Heblarje, kjer stoji očetova rojstna hiša in je bila hkrati domačija znanega slovenskega impresionističnega slikarja Ivana Groharja. Grohar je v Sorici živel le prvi dve leti, kasneje pa se je preselil v Heblarje. Oče mi je o tem pogosto pripovedal , tudi sam je želel na akademijo, vendar je zaradi šibke ekonomske situacije to željo opustil. Slikarstvo je ostala njegova neizpolnjena želja. Na pročelju hiše je postavil tudi ploščo. Vsako leto poteka spominski pohod po Groharjevi poti iz Sorice v Heblarje. Vse to je bil samo kamenček na poti, ki je okrepil mojo željo po ustvarjanju. Prav v Heblarjih je nastala tudi moja prva oljna slika na platnu.

Inspiracija (inspiracija za ustvarjanje)

Inspiracija pride z delom, ko vstopim skozi vrata ateljeja. Kot vizualna ustvarjalka si vsakodnevno ostrim pogled v zaznavanju sebe, in vse kar me obkroža. Proces razmišljanja o nastanku slike nenehno poteka, ni ločnice med prostim in delovnim časom, vse je v prepletu, miselno, zaznavno, idejno, tudi takrat ko se posvečam povsem drugim stvarem. V ozadju se vse zaznave in raznolike izkušnje beležijo, shranjuje, selekcionirajo. Nekatere silijo v ospredje, druge se naložijo globoko v podzavest. Ko slikam, se vse te plasti luščijo in v številnih slikarskih nanosih transformirajo v abstraktne in figuralne podobe, ki imajo svojo zgodbo, svoje sporočilo.

Na fotografiji Klementina Golija, akademska slikarka.

Sicer pa navdih, mir in tišino najraje poiščem v naravi. Ta me energetsko napolni in sprosti, osvobodi skrbi in obogati z energijo, ki jo potrebujem za delo. Sprehod na bližnje hribe ali pa v poletnem času dolgi sprehodi ob morju nad strunjanskim klifom, pozimi smučanje, je nekaj kar si skušam vtisniti v spomin na »zalogo«. Pokrajina v vseh letnih časih in inačicah me vedno očara in je vedno znova prisotna tudi v mojih slikarskih ciklih.

Sta za ustvarjanje pomembna kraj in čas ustvarjanja? Kdaj in kje najraje ustvarjaš?

Najraje ustvarjam v tišini, v ozadju običajno latentno odzvanjajo zvoki glasbe, ki pa jih komajda slišim. Osredotočim se na svoje delo, delo poteka cel dan, veliko časa si vzamem za risanje, skiciranje , oblikovanje novih idej in eksperimentiranje. Vmes s Klavdijem (Opomba avtorice intervjuja: Klavdij Tutta, slikarkin življenjski sopotnik), spijeva tudi kakšno kavo in prediskutirava nastala dela. To je najlepši del ateljejskega dela. Ko slika zapusti atelje, postane tržno blago. Zanjo veljajo povsem druge zakonitosti.

Sodeluješ na številnih skupinskih in individualnih razstavah pri nas in v tujini…

V vseh teh letih od akademije dalje sem sodelovala na številnih samostojnih in skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Letošnje leto je bilo – kljub covidu – kar pestro. Že v začetku leta sem imela dve samostojni razstavi; eno v galeriji Šivčeva hiša v Radovljici, drugo v Miheličevi galeriji na Ptuju. Obe sta del večjega projekta Več kot pogled, ki je predstavljal pregledno razstavo zadnjih desetih let, ki je bila zasnovana skupaj z Gorenjskim muzejem kot nosilcem projekta in Galerijo Miha Maleša v Kamniku. Ob tem je izšla tudi monografija o mojem delu. Sodelovala sem na Utazu Art Award Biennale na Japonskem in pri dobrodelnem projektu Rotary kluba Ljubljana Julija, kjer je šlo za celotno prenovo očetovske in materinske sobe v Porodnišnici Ljubljana. Moj prispevek je bila donacija likovnih del za opremo prostora.

Moje umetniško delovanje pa je posebej zaznamoval september, kjer sem v Parizu v znameniti Operni dvorani hotela Intercontinental le Grand za svoje umetniško delo in širjenje kulture med narodi, prejela bronasto medaljo Société Académique Arts Sciences Lettres. Klavdij, moj mož, pa je prejel kositrno medaljo. Posebna strokovna komisija izbira med ustvarjalci iz različnih področij. Posamezne države imajo svoje predstavnike v Société ASL, Slovenija ga žal nima, naju je ločeno in ne kot par predlagala Bénédicte Lecat, kuratorka razstave v Carosell du Louvre. V letu 2018 sva namreč sodelovala v sklopu predstavitve slovenskih umetnikov, na salonu SNBA (Mednarodni salon francoskega nacionalnega združenja lepih umetnosti).Meni to priznanje veliko pomeni. Predvsem zaradi dejstva, da v tujini štejejo le in zgolj strokovne reference  in te nihče ne pozna.

 

S Klementino Golija se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.