Andreja Gregorič je izjemna oseba, vsestransko razgledana, izjemno cenjena in uveljavljena ilustratorka.
Poznam jo že nekaj let, njena dela me vedno znova razveselijo in pritegnejo. Prav tako mojo hčerko.
V današnjem pogovoru sva se dotaknili zanimive teme- ustvarjalnosti.
Po končani gimnaziji Poljane se je Andreja Gregorič vpisala na študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer oblikovanje vizualnih komunikacij, pod mentorstvom prof. Petra Skalarja. Diplomirala je pod strokovnim vodstvom mentorjev prof. Zdravka Papiča in prof. dr. Staneta Bernika na temo oblikovanje in ilustriranje sodobne mladinske literature-oblikovanje knjige kot vizualno bralnega organizma.
Med študijem se je usmerila predvsem na tri področja: področje oblikovanja, ilustracije ter slikarstva. Slikarstvo je študirala pod mentorstvom akad. slikarja prof. Franca Novinca, kar je odločilno vplivalo na nadaljni razvoj.
Predmet njenega zanimanja je poleg slikanja, oblikovanje in ilustriranje knjižnih del s področja mladinske in otroške literature, oblikovanje celostnih grafičnih podob, ter oblikovanje notranjih interierjev, pri čemer želi združiti predvsem svoja lastna zanimanja s pridobljenim oblikovalskim in slikarskim znanjem.
Soočanje z različnimi interesnimi področji, ki so hkrati med seboj tudi sorodna in združljiva, ji predstavlja vedno nove izzive v iskanju celostnega pogleda na širši in ožji svet, ki nas obdaja.
Od leta 2008 ima status samozaposlene v kulturi.
- je članica DLUL- Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ter
- članica sekcije ilustratorjev na Društvu likovnih umetnikov Ljubljana.
- V letih 2013, 2015 in 2021, je prejela štipendijo za perspektivne avtorje na področju ilustracije.
Razstavlja na mnogih samostojnih in skupinskih domačih in mednarodnih razstavah, bienalih in Ex temporih.
Izdala je že preko 70 samostojnih slikanic ter knjig za otroško in mladinsko literaturo.
Seznam – izbor domačih in tujih sodelovanj, nagrad in nominacij ter priznanj na področju ilustracije oz. fotografije, v zadnjih treh letih (od 2017 – 2021)
- Sodelovanje na Mednarodnem bienalu ilustracije, BIB Bratislava, 2017
- Uvrstitev slikanice brez besed »Darilo«, na listo Ibby, za leto 2019, Slovenska sekcija Ibby, 2020
- Sodelovanje na Mednarodnem bienalu ilustracije, BIB Bratislava, 2019
- Mednarodni hrvaški bienale ilustracije, Galerija Klovičevi dvori, 2020 – prejela posebno priznanje
- Razstavljanje v okviru Ilustrofesta, Festivala ilustracije Beograd, 2020
- Uvrstitev med 20 finalistov, na Mednarodnem bienalu ilustracije v Litvi, Kaunas festival, 2021
- Sodelovanje na Mednarodnem bienalu ilustracije, BIB Bratislava, 2021
Andreja Gregorič me je prijetno presenetila s svojim razmišljanjem o ustvarjalnosti.
Se talent rodi ali to postane?
Občutek za določeno ustvarjalnost, zagotovo že prinesemo s seboj na svet. Ta dar, ali »talent«, je seveda v sebi dobro sprva prepoznati, nato pa ga spoštovati, ga negovati in trdo delati na njem, saj brez dela in spoznavanja sebe, ni nič. Medtem, ko spoznavamo sebe, tudi brusimo svoje želje, zanimanja in stvari, ki nas v življenju veselijo in to nas kasneje tudi razlikuje od drugih.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Za ustvarjanje me nihče ni posebej navdušil. Moj prvi stik z umetnostjo je bilo igranje kljunaste flavte in kasneje tudi prečne flavte. Flavta je bila moj svet, moji koncerti in kasneje tudi tekmovanja, so izoblikovali mojo ustvarjalnost in osebnost, moj otroški in kasneje tudi mladostniški svet. Takrat sem svojo moč črpala iz glasbe in glasba mi je to moč vračala v neomejenih različicah, naučila me je koncentracije, delavnih navad, vztrajnosti, občutka za dobro, kvalitetno in lepo, občutka za doživljanje najbolj prefinjenih nians naših čustev in občutenj ter soočanja z ljudmi. Likovna umetnost in življenje povezano z njo, sta prišla kasneje, a so se izkušnje, nabrane v glasbenem svetu, prenesle tudi v likovne svetove in v življenje nasploh.
Ste kot deklica radi risali?
Ne spomnim se, da bi svoj čas posebej namenjala risanju. Kreativnost je bila sicer ves čas prisotna, a ne zgolj v likovnem izražanju. Doma so mi privzgojili ljubezen do marsičesa, tudi do ustvarjanja iz lesa (oče), pisanja pesmi (sestra), z obiskovanjem razstav, galerij na prostem, spremljanjem raznoraznih umetniških dogodkov, predstav… so mi približali veliko različnih vej umetnosti, kar danes zelo cenim in se zavedam dragocenosti teh trenutkov.
Spomini na prvo objavljeno ilustracijo…
Posebnega spomina na prvo objavljeno ilustracijo, nimam. Se pa spomnim prve skupinske razstave na Akademiji za likovno umetnost, ki je prinesla veliko novih, posebnih občutkov, vznemirjenja, veselja, ponosa, tudi sreče, da sem v tem svetu našla del same sebe. Kasneje, sem podobne občutke našla ob diplomi na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost, ko sem se prvič srečala in soočila s knjižno ilustracijo in oblikovanjem pesniške zbirke in še kasneje, na prvi večji razstavi v Narodni galeriji, na Bienalu vidnih sporočil. Ilustrirala sem pesmi, ki so bile prezentirane na razglednicah kot promocijskem gradivu in se uvrstile v izbor razstavljenih del. Takrat sem prvič zares začutila tudi veličino grafičnega oblikovanja, ilustriranja kot dela vidnih sporočil in moči, ki jo le-to prinaša.
Je za vas pomembno; kdaj, kje ustvarjate?
Za ustvarjanje potrebujem predvsem mir, dobro svetlobo in veliko mizo ; ). Velik del ustvarjanja, pa se zgodi že prej, v mislih, ki jih nosim s seboj in v pogovorih z drugimi, ob povsem običajnih vsakodnevnih rečeh. Ravno zato je ustvarjalnost tako zanimiva, ker na njo včasih nimamo neposrednega vpliva, pogosto se ideje pojavijo spontano in brez posebnih vnaprej pripravljenih načrtov. Takrat so tudi »rezultati« – ilustracije najlepše. Zadnje čase, mi čedalje več pomenijo tudi skice, risbe v živo, medtem, ko sem na koncertu in poslušam glasbo, sedim na čaju v kavarni sredi mesta in opazujem ulični vrvež, ali pa samo sedim v naravi in poslušam ptičje petje. To je posebna, svojevrstna izkušnja, privilegij, ki si ga privoščim in vzamem, a le, kadar je razpoloženje pravo in volja do tovrstnega neposrednega soočenja z dogajanjem okrog sebe.
Vaša ustvarjalna muza…
Nimam svoje ustvarjalne muze, bi si jo pa včasih želela ; ).
Na katero ilustrirano slikanico ste najbolj ponosni?
Tudi na to vprašanje težko odgovorim, saj je vsaka slikanica, vsako sodelovanje, prineslo drugačno izkušnjo, pustilo različne spomine, vtise in občutke. Z ilustriranjem se najbolj povežem v procesu razmišljanja, nekakšne »pred priprave«, ko so ilustracije pripravljene, pa gredo svojo pot, takrat jih pustim, da same zaživijo med ljudmi in se ne vežem več nanje. Miselno jih spustim od sebe in sem samo še »zunanji opazovalec«. Če pa bi že morala kar koli izpostaviti, bi izpostavila vse tiste ilustrirane knjigice, kjer sem se z ilustriranjem najbolje približala smislu in simboličnemu pomenu zapisanih besed, tudi avtorju samemu. Morda ob tem izpostavim knjige, ki sva jih ustvarili z Barbaro (op. Barbara-mladinska pesnica in sestra). Morda zato, ker Barbaro poznam že dolgo in včasih celo preberem njene misli, še predenj so izrečene ; ). Zadnji dve leti, pa sta mi prinesli tudi krasna sodelovanja z umetniki, ki sem jih spoznala prvič. Sodelovanje ob ilustriranju Barbarinih pesmi za izvedbo kantate »Kje je Lili«, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in otroškega pevskega zbora RTV Slovenije. Kantata je bila izvedena v Slovenski filharmoniji in v Cankarjevem domu, kar je obudilo tudi spomin na moja glasbena leta. V letošnjem letu, pa tudi povezovanje in sodelovanje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, na povabilo lutkarice Sonje Kononenko, ob likovnem snovanju kamišibaja, umetnosti pripovedovanja zgodbe ob slikah.
Lahko bralkam in bralcem Ventilatorja besed zaupate svoje ustvarjalne načrte, prosim?
Načrtov je vedno veliko, običajno veliko več, kot se jih na koncu tudi uresniči. Trenutno sem v zaključevanju knjigice Barbarinih pesmi, pri založbi Zala, v kratkem bo med bralce prišla tudi slikanica, ki sva jo ustvarila z avtorjem Rokom Hrenom. Pripoveduje o majhni smreki, vendar simbolično orisuje človeški svet in njegovo pravo podobo. Vedno se zelo razveselim povabil k sodelovanju. Če nas le združi podoben pogled na tematiko, se običajno z veseljem odzovem. Dolgoročnim načrtom, pa se kar malo izogibam, sploh zadnji časi jim niso preveč naklonjeni, medtem, ko so želje vedno žive in še vedno je največja med njimi, da bi z dobrim sodelovanjem, lahko združila ilustracijo z oblikovanjem. Tudi možnost sodelovanja z različnimi avtorji, me vedno znova razveseli in kot ilustratorko izpolni. Ja, želje in sanjarjenja, so pri meni vedno močno prisotni in vesela sem, da se kdaj pa kdaj tudi zares uresničijo ; )
Kako se življenje in umetnost združita povežeta?
Danes si življenja brez umetnosti in umetnosti brez življenja ; ), ne predstavljam več. Tudi malo v prenesenem smislu, vsekakor, v vsakem primeru pa med njima ni meja. A ravno zaradi te neločljivosti, svoj način življenja jemljem s še večjo resnostjo in odgovornostjo. K sreči imam že od prej dobre delavne navade, v sebi pa nekakšen »naraven urnik«, ki narekuje vsakdan tako, da si moram prosti čas, pogosto kar na silo vzeti, sicer bi lahko delala ves čas. Razmišljanje, načrtovanje, skiciranje v mislih tako ali tako potekajo ves čas, ob vsakodnevnih opravilih, ob sprehodih, ob poslušanju glasbe, kuhanju, pogovorih in druženju z drugimi… Pravzaprav se to miselno »skiciranje idej«, dogaja vsak trenutek in to mi je pri ustvarjanju zelo všeč. Svojemu poklicu, sem vbistvu lahko zelo hvaležna, da mi daje toliko različnih možnosti, toliko različnih pogledov, občutij in zadovoljstva in, da vsak dan znova oplemeniti moje življenje, mene pa sproti uči, kaj je v življenju zares pomembno.
Z Andrejo Gregorič se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
