Marta Bartolj me s svojimi ilustracijami vedno znova navduši. V današnjem pogovoru sva se pogovarjali o ustvarjalnosti.
Avtor fotografije: Boštjan Pucelj
Marta Bartolj je rojena 1979 v Novem mestu. Risanje je bilo njen zvesti spremljevalec že od majhnih rok. Njena pot do ilustratorskega poslanstva je bila kljub temu ovinkasta. Po odločitvi, da sledi notranjemu klicu, je leta 2011 diplomirala iz slikarstva na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Leta 2016 pa po bolonjskem sistemu magistrirala s področja ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za magistrsko delo je prejela študentsko nagrado UL ALUO.
Avtorska knjiga »Kje si?« (mag delo, Miš založba 2018) je v okviru nagrad Kristine Brenkove prejela Priznanje za izvrstno slikanico brez besedila, znak Zlata hruška (2019), uvrščena je med Bele vrane (The White Ravens, 2019). Leta 2018 je bila v Klingspor muzeju (Nemčija) na razstavi knjig z različnih koncev sveta. Knjiga je uvrščena v 4. zbirko brezbesednih knjig za leto 2019, ki se pripravlja bienalno. Knjiga »Kje si?« je tudi na častni listi te zbirke. Zbirka je bila razstavljena na bolonjskem knjižnem sejmu ter na IBBY kongresu v Novi Zelandiji in Grčiji.
Ilustracije iz knjige so bile leta 2020 uvrščene med finaliste za nagrado BIBF Ananas Illustration Awards v Pekingu, ki je drugi največji mednarodni knjižni sejem na svetu. Prav tako so bile uvrščene na razstavo BIBF Ananas International Illustration Exhibition. V 2021 so bile med 3235 prijavljenimi uvrščene med 226 finalistov za 55. mednarodno razstavo na bolonjskem knjižnem sejmu. Finalisti so bili predstavljeni na spletu.
Pravico za izdajo slikanice »Kje si?« so odkupile tuje založbe Baeschlin Verlag (za nemško govoreče dežele), Chronicle Books Publishing (za angleško govoreče dežele), Kalimat Group (za arabsko govoreče dežele), Sowonnamu Publishing (Koreja) in italijanska založba Cart’armata Edizioni srl, Terre di Mezzo Editore.
Marta je prejela še nekatera druga priznanja in sicer v 2021 uvrstitev v stalno razstavo Rastoče knjige Trebanjske in Mirnske doline, ki jo je do sedaj pripravljal gospod Jože Zupan. Istega leta je tudi prejemnica občinskega priznanja za odmevno umetniško ustvarjanje. V letih 2018 in 2021 je prejemnica štipendije za ustvarjalnost, ki jo podeljuje Javna agencija za knjigo. Knjiga Cvetke Sokolov, ki je izšla pri Miš založbi in jo je ilustrirala, je uvrščena med Bele vrane (2020), prejela je tudi znak Zlata hruška (2020) in nominacijo za Desetnico (2020).
S svojimi ilustracijami je prisotna v priljubljenih otroških revijah Ciciban, Cicido in Mavrica. Ilustrira za različne slovenske založbe. Sodeluje na razstavah doma in v tujini: Galerija Krka NM, galerija Simulaker, Layerjeva hiša, Galerija Vodnikove domačije, 12., 13. In 14. slovenski bienale ilustracije v Cankarjevem domu, Šubičeva hiša, Lična hiša, Ilustrofest Beograd,…
Ilustrirala je številne knjige in slikanice:
- 2021, Tam se srečava, Miš založba.
- 2021, Pravljične poti brez meja, Irena Cerar, (ilu. Marta Bartolj, Nenad Cizl, Bojana Dimitrovski, Milan Erič, Jelka Godec Schmidt in Peter Škerl), založba
- 2021, Mišja abeceda, Tatjana Pregl Kobe, Miš založba.
- 2020, Ozimnica, Nina Mav Hrovat, Založba Zala.
- 2020, Luka izgubi očka, Darka Mazi, Založba Morfem.
- 2020, Kosmatice, Milan Šelj, Založba Zala.
- 2020, Vprašanje za babico, Nina Mav Hrovat, Miš založba.
- 2019, Bo res vse v redu?, Cvetka Sokolov, Miš založba.
- 2019, Pesmi muce potovke, Svetlana Makarovič (antologija), 32 ilustratorjev, Založba Sanje.
- 2018, Kje si?, Miš založba.
- 2018, Božo in Vili, Tina Arnuš Pupis, Miš založba.
- 2018, Pesmi in Leta, Tone Pavček, Miš založba.
Letos izideta še slikanici:
- Zebra v ogledalu, Tina Arnuš Pupis, Miš založba.
- Zojini zakladi, Cvetka sokolov, Založba Zala.
Se – po vašem mnenju – talent-rodi ali to postane?
Mislim, da imamo vsi svoj talent, ki je v nas prisoten, dokler ga ne odkrijemo skozi kakšen namig. Tudi strast do nekega področja je gonilo v odkrivanju naših sposobnosti. Pri tem pa so lahko navdih ljudje iz preteklosti ali pa iz sedanjega časa. Vztrajanje, predanost, radovednost in trdo delo pripomorejo k temu, da talent zaživi, vzbrsti v snovno obliko. Menim, da je najboljša kombinacija obojega, talenta in predanosti.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Že od vrtca se spomnim, kako sem večino časa preživela v kotičku s slikanicami in pa v kotičku za risanje. Ponujala sta mi varnost, kjer sem se lahko poglobila v svoj svet. Tam je bilo vse mogoče. Tako je bilo tudi v osnovni šoli. Risanje je bilo priložnost za umik, kjer sem našla svoj prostor.
Mi je pa ostal spomin tudi iz časa, ki sem ga še kot 4-5 letni otrok preživela v bolnišnici. Tam me je za svojo sprejela neka odrasla bolnica, ki je zelo lepo risala. S svojim ustvarjanjem mi je lepšala dni in mislim, da se je to zelo usidralo vame.
Ena izmed oseb, ki mi je vlivala pogum, je razredničarka iz osnovne šole, ki me je učila tudi slovenščino. Še danes me spremlja ta njena vera vame, ki mi jo je vlivala v šoli.
Za ljubezen do besede pa je kriva moja babica, ki je znala na pamet tako Gregorčičeve, kot Pavčkove pesmi. Pa še kakšne. Imela je izreden talent za deklamacijo, besedila si je brez težav zapomnila. Tudi sama je ustvarjala poezijo. Žal pa je pogosto ni zapisala.
Ste kot deklica radi risali?
Zelo veliko sem risala in »čečkljala«. Ob sebi sem v vsaki točki svojega življenja srečevala ljudi, ki so me vztrajno spodbujali in cenili moje risbe. Verjeli so vame, ko jaz nisem in v meni videli potencial. Pogosto sem slišala, da sem talentirana in da moram risati. Sama pa sem se še lovila in iskala svojo pot.
Se spominjate svojih prvih poskusov ustvarjanja…
Spomnim se, kako sva z bratom z globinom za čevlje prebarvala skriti kotiček v hodniku, po ravnokar pobeljeni steni. Opazovala sva pleskarja, kako imenitno je opravljal svoje delo. Nato sva poskusila še midva. Ampak ne s stensko barvo! Še vedno se nasmejemo na ta račun. Veliko podporo za razvijanje ustvarjalnosti smo imeli tudi v vrtcu. To so lepi spomini.
Se pa vsakič, z vsakim novim projektom počutim kot začetnica. Veselje, pomešano z otožnostjo, ko končam projekt, se umakne neznanemu, ki ga najavljata prazen list in besedilo za novo zgodbo. Ob tem se počutim kot vrvohodka, ki išče ravnotežje med vsem, kar je mogoče upodobiti in tem, kaj se bo na koncu znašlo na papirju.
Kdaj najraje ustvarjate?
V preteklosti sem najraje ustvarjala pozno popoldne in ponoči. Sedaj pa se znam zabubiti v svoj ustvarjalni kokon, ne glede na čas dneva. Se pa kdaj zgodi, da ne gre. Takrat je nesmiselno, da vztrajam. Zato si vzamem pavzo, dokler me navdih ne pokliče. Ko je ustvarjalni proces prekinjen, potrebujem kar nekaj časa, da se zopet vklopim vanj.
Vam je pomemben kraj ustvarjanja…
Da. Kraj ustvarjanja mi je zelo pomemben. Potrebujem intimen, varen prostor, kjer sem sama in ni drugih zunanjih dražljajev. Zelo težko rišem na primer v javnosti, ali če me kdo opazuje. Počutim se izredno ranljiva in krhka. Ustvarjanje doživljam zelo osebno, skoraj skrito. Takrat vse izključim, popolnoma se spustim procesu, da me vodi. Včasih je težko in priznam, da sem v preteklosti razmišljala o tem, da to pot opustim in rišem le zase. A se je zgodil nekakšen prelom z vpisom na Akademijo. To je ena najboljših odločitev, ki sem jih sprejela v življenju. Za vedno bom hvaležna za to izkušnjo. Veliko sem prejela od strokovnega učiteljskega kadra. Hkrati pa tudi od sošolcev, ki so bili mlajši od mene. Navdih sem našla v njihovem pogumu in drznosti v ustvarjanju.
Radi berete? Katera knjiga vas je navdušila v zadnjih dneh?
Zelo veliko sem brala skozi šolska leta in v času študija. Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala je roman naše Janje Vidmar, Niti koraka več. Zelo hitro sem jo pogoltnila. V spomin se mi je vtisnila tudi knjiga Eleganca ježa, pisateljice Muriel Barbery. Pa Zavetje vode, Sarah Crossan. Sedaj večinoma berem besedila, ki jih dobim v ilustriranje. Ko pa je prilika, se posladkam s kakšno knjigo iz moje mini knjižnice ali pa si kakšno kar naročim, da jo lahko še kdaj primem v roke.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Življenje in umetnost sta nerazdružljiva. Osebno opažam, da se moje delo spreminja tako kot se jaz in tudi obratno. Menim, da ko je človek z nečim zaznamovan, ga to spremlja. To pa nato zavedno ali nezavedno vtke v svoje dejavnosti. Neskončno zorenje, ki je posledica življenjskih izkušenj, zaznamuje delo ustvarjalca. Zdi se mi, da je dobra umetnost tista, ki izvira iz najglobljega v človeku. Nosimo nekakšen potencial, ki se nam izmika, ker se bojimo zaplavati v neznano. A neznano je tudi življenje. Vse je prepleteno in povezano kot pajkova mreža.
Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?
Načrtov, ki me cukajo za rokav, je kar nekaj in neznansko se veselim, da jih uresničim. Še posebno svojih avtorskih. V zvezek si zapisujem ideje, ki vedno pridejo iznenada, ko ne razmišljam o delu. Ima pa vsaka svoj čas. Ko se sprehajam skozi zapiske, poslušam, katera zazveni in želi biti najprej narisana, napisana. Nič na silo, ampak z nekakšnim naravnim ritmom, da projekt raste v čisto svojem časovnem okvirju.
Z ilustratorko Marto Bartolj se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
