»SEM ZADOVOLJEN ČLOVEK. UŽIVAM V SVOJEM USTVARJALNEM DELU IN DRUŽINSKEM ŽIVLJENJU. »
Urško Stropnik Šonc sem prvič srečala leta 2003. Povabila sem jo k intervjuju za časopis Nedelo. V naslednjem letu sem likovno umetnico srečala v Mestnem muzeju na otvoritvi njene samostojne razstave ilustracij: PODOBE LJUBLJANA.
Njene ilustracije so me zelo pritegnile, prav tako mojo mamo, kasneje tudi hčerko.
Številne slikanice, ki jih je ustvarila izvirna ilustratorka, krasijo naše domače knjižne police. Imenitne so tudi Urškine ilustracije, ki spregovorijo v svoji likovni govorici, na naših stenah. Izjemni sta ilustraciji IDRIJE in KANALA OB SOČI, od koder prihajajo moji starši.
Urškinim ilustracijam je kar težko slediti. Do sedaj se je nabralo okoli 80 ilustriranih del: slikanic, učbenikov in knjig. Avtorica še sama ne ve točnega števila!
Za današnji pogovor sva izbrali zanimivo temo – USTVARJALNOST.
Urška Stropnik pravi, da talent prinesemo s seboj.
» Da pa se le-ta razvije in pride do izraza, pa je potrebnih veliko stvari. Na prvem mestu sta vztrajnost in delavnost. Potem je na poti, da talent zasije, ključen tudi mentor. Prav tako, da nas nekdo navduši, vzpodbudi.
Zagotovo pa je potrebnih tudi nekaj srečnih naključij, da se vse skupaj zloži in talent lahko živi. Tukaj mislim na talent – kot človekovo lastnost.
Urška je odraščala v ustvarjalnem okolju.
»Moj oče se je večkrat pošalil, da so mi pravočasno kupili prve barvice. Seveda sem svoje otroške talente udejanjala tudi na domačih stenah. Spomnim se, da sem kose tapet (takrat smo jih vsi imeli!) strgala iz stene. Nastale so razne oblike. Vem, da sem iz ene narisala sladoled. Bila sem navdušena. Starši verjetno malo manj.
Vežejo me tudi spomini na otroško ustvarjanje, ko sem obiskovala vrtec. Ustvarila sem mavrično muco. Vzgojiteljice so bile povsem navdušene. Vsem otrokom so kazale ta moj izvrsten, nenavaden likovni izdelek.
No, tako so mi povedale. »
Tudi v osnovni šoli se je Urška Stropnik dobro počutila. Nad likovnim ustvarjanjem jih je navduševal predan profesor in pedagog gospod Skok. S številnimi učenci je sodeloval še, ko so sedli že v gimnazijske klopi.
Moja temperamentna sogovornica nadaljuje: »Takrat še ni bilo likovnih smeri, kot so sedaj. Ni bilo na primer umetniške gimnazije.
Sama sem obiskovala naravoslovno-matematični razred. Mislila sem, da sem naravoslovka. To pot sem prehodila. Zdaj vem, da je moje področje družboslovje. Ne le zaradi ilustriranja.
Obožujem kvalitetne filmske in gledališke predstave. Pritegnejo me zanimive knjige.«
Urška je bila otrok z bujno domišljijo.
»S tem pa tudi ustrezno boječe bitje,« se mi nasmehne.
V domači knjižnici so imeli Disneyjevo zbirko štirih knjig. Strašno se je bala čarovnice iz modre, pravljične knjige. Na začetku si je ni upala niti odpreti.
Odkar pomni, je rada in veliko risala. Zlagala. Raziskovala. Ustvarjala stanovanja iz odpadnih materialov.
Z navdušenjem mi pove, da so imeli neko jesen čez pol dnevne sobe stanovanje, v katerem so živele BARBIKE. Zabavala jo je tudi krasna igra, kot je zlaganje žličk za sladoled… Seveda po barvah in oblikah.
V hiši, kjer je bil v bližini gozd, je imela svoje namišljene prijatelje. Izvrstno se je zabavala in veliko risala.
Bila sem radovedna, kakšni spomini jo vežejo na prvo objavljeno ilustrirano delo.
Iskrivo pripoveduje: »Prva knjiga se je zgodila pravzaprav slučajno. To je bilo eno izmed srečnih naključjih. Moj gimnazijski sošolec, Rok Poles, arhitekt, me je povabil k ilustriranju njegovega besedila.
Slikanica pripoveduje – na zelo prijazen način – otrokom o sakralni dediščini Šaleške doline.
Velenjska založba je slikanico izdala. Meni se je ponudila tema za diplomsko nalogo – Knjižna ilustracija. Z izdelki te slikanice sem bila izbrana tudi na 4. bienale slovenske ilustracije (1999).
TO PA JE BILA ODSKOČNA DESKA ZA NADALJNO ILUSTRATORSKO POT.«
Kje najraje Urška Stropnik ustvarja?
Najraje ustvarja v centru mesta, v Velenju. V ateljeju.. Urnik je prilagojen družini. Glede na to, da je dobro organizirana, ji to uspeva.
»Ko bodo otroci večji, bo še več časa za ustvarjanje. Trenutno mi je najbolj pomembna družina, ki me prav tako navdihuje pri ustvarjanju.«
Urška Stropnik je ustvarila lepo število knjig, slikanic in učbenikov.
»Kar okrog 80. Točnega števila pa ne vem,« se mi nasmehne.
Na svoj opus je zelo ponosna.
Zanimalo me je, nad katerim svojim ilustriranim delom je najbolj navdušena.
»Vedno je to najnovejše. Veliko skupnih del imam s pesnico Zvezdano Majhen. Njena poetika se prav sklada s tipom moje ilustracije. Ponosna sem na tri slikanice o levu Rogiju. Založba Pivec je te slikanice poslala tudi v svet. Prebirajo jih bralci v angleško govorečih državah. V kratkem bodo tu nemški prevodi.
Zadnja slikanica pa je Hiša na vrhu neba. To je šesta slikanica v tandemu s pesnico Tatjano Pregl Kobe. Tudi ta knjiga mi je ljuba.«
Urška mi je zaupala, kako pristopi k ilustriranju novega dela.
»Ilustrator je poustvarjalec. Drugi v verigi. Prvi je avtor. Seveda, ko dobim besedilo, ga pozorno preberem. Kar nekaj časa ga predelujem v glavi. Razmišljam, kateri del besedila bom upodobila. Velikokrat med tekom, v pogovoru sama s seboj, dobim idejo, za katero mislim, da je prava.«
Sicer je Urškino ustvarjanje precej podrejeno družini.
»Moj mož Sašo me pri mojem ustvarjanju podpira. Vse, kar si zamislim, tudi izpeljem. Zagotovo pa bi si včasih želela več časa za svoje delo, zlasti umirjenosti. Čas zelo hitro mineva, moji sinovi odraščajo. Za svoje delo bom imela še veliko priložnosti. Naj povem, da sem veliko naredila. Ne spadam med hude ambiciozneže. Delo pustim toku. Ko ustvarjam, sem predana. Rada pa imam čas, edino valuto, ki jo imamo.
Jeseni se vedno vrne tempo naročil. Redno ustvarjam za revijo Zmajček, za Cicizabavnik, za TV Slovenija-oddajo Studio Kriškraš, za spletni časopis ČASORIS.
Vodim tudi likovno delavnico za osnovnošolce.
Zelo se veselim 4. slikanice o Levu Rogiju. Intenzivno in poglobljeno razmišljam, kako bo izgledala,« nadaljuje najin pogovor zanimiva sogovornica Urška Stropnik.
Kako se umetnost in življenje združita?
»Naš slovenski knjižni prostor je tako majhen, da smo lahko ponosni in hvaležni za vsa dela, ki jih imamo.
V začetku svoje poti bi se lahko odločila tudi za učiteljski poklic, saj sem po nazivu profesorica likovne umetnosti. Tu je finančna varnost zagotovljena. Izbrala sem drugo pot. Ni vedno enostavno, a vendar…
Ko pogledam za nazaj, vse seštejem in odštejem, bi izbrala še enkrat enako.
SEM ZADOVOLJEN ČLOVEK.«
Z Urško Stropnik se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
