Intervju z Majdo Artač Sturman
Majda Artač Sturman je zanimiva ustvarjalka in intelektualka, predvsem pa pesnica. Poezija ji je še posebej blizu. Povsod jo sreča. Najbolj jo očara v skrivnostni naravi. Za bralke in bralce Revije Ventilator besed je današnja gostja, Majda Artač Sturman, spregovorila o ustvarjalnosti. Prav tako o ljubezni do knjig. Prvih poskusov pisanja. Objav. Ljubezni do jezika in kulture. Navezanosti na pisano besedo.
Se talent – po vašem mnenju – rodi ali to postane?
Kaj pa vem, če ni v genih, je prav gotovo odvisno od neke posebne občutljivosti, ki se lahko ustvarjalno udejanja zaradi življenjskih (pre)izkušenj, izobrazbe, ne tiste formalne, temveč tiste osebne, duhovne, s katero se oblikujemo v čuteč in razmišljujoč subjekt. Pomembna so naša branja, spodbude v otroštvu, odnosi, srečanja, izkustva bolečine, prej kot zadovoljstva in sreče. Za vsakega umetnika, umetnico je pot do ustvarjanja enkratna, neponovljiva.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Odrasel človek vse bolj zaveda vloge, ki so jo pri tem odigrali vzgojitelji oziroma osnovnošolske učiteljice, starši. Kot otrok sem izredno veliko brala in se igrala z besedami, se navduševala nad besednimi igrami (tudi v italijanščini). Spodbude so prihajale iz šole, z dobrimi nasveti učiteljice Helene Gantar, kasneje v gimnazijskih letih z obiskovanjem Rebulovih (Alenka je bila namreč moja sošolka) in vsakovrstnim čtivom, s katerim nas je zalagala gospa Zora Tavčar Rebula, besedna ustvarjalka in mentorica. Ob tem pa sem vseskozi rasla v kulturno in literarno spodbudnem okolju: ob knjigah in revijah, debatah in polemikah, ki so navduševale zlasti očeta Ivana, sicer profesorja, kulturnega delavca in pisca zgodovinskih šolskih učbenikov, ljudskih iger in spominsko obarvane pripovedne proze. Že od zgodnjega otroštva me je nagovarjal in spodbujal k pisanju. Za vso našo družino in zame je kultura, jezik svetinja. Tega tisti, ki vsak dan ne živi na prepihu, pod udarom dominantnega tujega jezika in z občutkom jezikovne, narodnostne in siceršnje ogroženosti, ne more razumeti.
Vaši prvi poskusi pisanja …
Po pesmici o čebelici za otroško revijo Galeb je bilo nekaj pesniških poskusov v najstniških letih v duhu tedaj aktualne črnogledosti. Bolj plodno in ozaveščeno literarno ustvarjanje se je zgodilo s poezijo, ki je nastajala po rojstvu drugorojenke. Zaradi izrednega podviga, poroda, sem bila nabita z občutkom moči, ustvarjalnosti, obenem pa sem doživljala občutek nerazumevanja materinske vloge s strani širšega okolja. Iz tega kontrasta so se v zvezke rojevale pesmi.
Prva objava vašega literarnega dela… Kako ste se počutili ob tem dogodku?
No, tudi ta dogodek sem občutila zelo konkretno, telesno. Pesniška zbirka Žejni oleander (2002) je izšla dobrih šestnajst let kasneje, njen izid je v meni vzbujal pričakovanje in negotovost obenem. Ob predstavitvi se mi je zdelo, da nekako iz svojih globin z muko dajem, vlečem del sebe. Zgodilo se je »rojstvo« mojega prvenca.
Je za vas pomemben kraj, čas ustvarjanja? Kdaj, kje najraje ustvarjate?
Odvisno od počutja, letnega časa, zvrsti. Vsekakor se mi ideje in navdih porajajo v dinamičnem procesu, največkrat ne za štirimi stenami, marveč zunaj, na sprehodu, ob hoji, v naravi. Najhitreje nastajajo pesmi, zvečine spomladi, ob ritmu koraka in ob pogledu na lepote narave, okolja, ki me obkroža. Če jih takoj ne zapišem, ritmizirani verzi večkrat ostanejo v »pozabilnici«.
Kaj (kdo) vas navdahne, da pričnete pisati?
Največkrat kak doživljaj ali detajl, ki vzbudi mojo pozornost. Poezija se mi rojeva kot odziv na presenetljivo, barvito lepoto sveta, kratke zgodbe in pravljice v zimskem času, ko kratki dnevi kar vabijo v zavetje pisanja in branja. Daljša besedila pa so izziv, s katerim se spopadam, ko se kaj zatakne, ko so težave, nesporazumi. V ustvarjalnem procesu se napetost v meni poleže, z gnetenjem besednega in fabulativnega tkiva so prepuščam toku, ki me nosi s seboj in me sprošča. Posebna zvrst poezije nastaja v kuhinji ali ob gospodinjskih opravilih, v njih je veliko življenjskih resnic, prispodob, kar osmišlja in lajša tudi zahtevna gospodinjska dela, denimo čiščenje preprog, likanje ipd. Poezijo zapisujem v zvezek, s pomirjujočim občutkom, da mi je uspelo v verze zaokrožiti, ujeti preblisk, trenutek, vzgib duha, prozo, članke in eseje pa v računalnik.
Po kateri literaturi najraje segate?
Veliko berem, časopise, revije, letake, vse, kar mi pride pod roke, in pri tem izjemno uživam. To že od mladih nog, ko sem od babice in tet dobivala v dar knjige slovenskih klasikov. Globok odnos do literature dolgujem tudi svojemu poklicu, saj sem nad štirideset let poučevala na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem in navduševala mlade za literaturo. Če naj zožim spekter svojega branja, berem slovensko, berem poezijo, berem žensko. Da, najraje izbiram knjige pesnic in pisateljic, saj mi imajo veliko povedati, večkrat se v njih zrcalim s svojimi izkušnjami. Od Pavline Pajk z romanom Arabela preko Ilme Rakusa (tudi v nemščini) do Neže Maurer, Erike Vouk, Bine Štampe Žmavc, Anje Mugerli, Nataše Konc Lorenzutti … Seznam bi bil predolg. No, poleg sodobnih slovenskih kriminalk.
Knjiga, ki se vas je posebej dotaknila…
V različnih obdobjih se nas dotaknejo različne zgodbe, v otroštvu me je denimo s svojo samozavestjo in svobodo očarala Pika Nogavička. Zagotovo pa lahko postavim na prvo mesto Ano Karenino, ki sem jo prebrala večkrat, tudi v času poučevanja. V mladih letih nisem še dojela vseh njenih razsežnosti, kasneje pa mi je bilo jasno, kaj pomeni, da kako delo sodi med klasike, da gre za umetnino. Samo genialen pisatelj lahko tako mojstrsko doživeto preplete v roman tako rekoč vse: filozofijo, vero, mirovništvo, socialne razsežnosti, literarne poudarke, večjezične nastavke, moralne dileme. In ustvari polnokrvne like, trpečo in ljubečo Ano. Njena usoda te potegne v ris kot ljubezen, ljubezen v različnih odtenkih.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
V sodobnem času še najbolj v krajših besedilih, ki jih bralka ali bralec lahko doživi v razmeroma krajšem časovnem presledku. Menim, da se zato kratka zgodba, pa tudi poezija, recimo haikujevska, nezverižena in kristalno čista, ki se ne gre eksperimentiranj in umetnij, lahko lepo umešča v sodobni literarni okus in prostor. Daljša, kompleksna proza, zajetni romani pa morajo opozarjati na večno aktualne stiske in probleme, nasilje nad šibkejšimi, postavljati vprašanja in dileme, razgaljati hibe in stranpoti sodobne družbe, zablode avtoritarnih političnih sistemov in podobno. In pri vsem tem krepiti v bralstvu etični in estetski čut.
Kako nastajajo vaša dela…
Najhitreje nastajajo pesmi, tiste otroške, za te se mi zamisel utrne mimogrede, ob kakem drobnem doživetju. Ob razjedenih volnenih rokavicah nastane pesmica o nadležnem molju, ob pospravljanju postelje, kjer najdeš črička, se izleze Čriček v postelji. Ker imam veliko zamisli, marsikaj ostane v zametkih, še največ pa v računalniškem spominu. Problem je tudi v dejstvu, da se težko ločim od svojega besedila. Najprej pilim jezikovno, nato vsebinsko, črtam in dodajam. Če se izrazim z besedno igro: sem ob(e)sedena z besedo, zaljubljena oziroma zabubljena vanjo. Pri pisanju kolebam med sproščujočim ustvarjalnim impulzom, svobodo in mučnim labor limae, včasih do onemoglosti.
Vaši ustvarjalni načrti…
Veliko mi pomeni, da se v trenutkih napetosti, veselja in pomislekov utegnem literarno-esejistično izražati. Hvaležna sem za ta dar. Vendar ustvarjalna misel, pesem, zapis ne sme obležati, doseči mora (širši krog) ljudi. Trenutno mi to uspeva z otroško poezijo, kratko zgodbo ali pravljico, predvsem pa z zapisi v tisku. V tedniku Novi list (od 1996 Novi glas) sem začela objavljati pred dobrimi tremi desetletji. Pri tržaški založbi Mladika čakam na izid dvojezične pesniške zbirke, za katero sem sama prevedla pesmi v italijanščino. Med načrte oziroma želje sodi predvsem to, da bi po sedmih knjigah, ki sem jih izdala pri zamejskih založbah (poleg pesmi v samozaložbi), končno že kaj objavila v osrednjem slovenskem prostoru. Saj bi vendar moral obstajati enotni slovenski prostor …!?
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?
Vabim jih, da me spoznajo z branjem mojih knjig, mogoče bodo našli kaj navdihujočega. Poleg štirih pesniških zbirk, eseja o Gregorčičevi poeziji in zbirke kratkih zgodb Silhuete (2018) sta mi posebej pri srcu knjigi Mozaik v kovčku (2012) in Pravljice za Niko, pravljice za malo in veliko (2016). Obe sta čudovito ilustrirani, sama zelo verjamem v vizualno podobo knjižnega produkta. Prvo (gre za preplet proznih, pesniških in esejističnih prvin z vtkano zgodbo o ženskem prijateljstvu) krasijo ilustracije Jasne Merkù, drugo pa je opremila Dunja Jogan. Na spletu, v knjižnici in v revijalnem tisku pa najdete še marsikaj. Odvisno, kaj iščete …
Sicer pa naj dodam: poročena, mama dveh odraslih otrok, babica, upokojena profesorica.
Tudi besedna ustvarjalka, esejistka, kulturna delavka.
V prostem času navdušena sprehajalka in bralka, obožujem zvočnost in pestrost jezikov (pred leti sem se intenzivno posvečala učenju različnih jezikov), govorico in moč barv, lepoto narave.
Z Majdo Artač Sturman se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
