Marija Švajncer, ugledna ustvarjalka, pisateljica in pesnica, je tudi letošnja nagrajenka literarne nagrade mira.
Njeno ustvarjalnost spremljam že nekaj let. Povabila sem jo k sodelovanju, k intervjuju – k pogovoru o ustvarjalnosti.
Prijazno se je odzvala mojemu povabilu.
Iskreno ji želim veliko ustvarjalnosti še naprej.
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Nekaj talenta je vsekakor treba imeti – človek ga podeduje in prinese na svet ali pa narava sama stori tako, da da nekaj novih zmožnosti. Mama in oče sta bila novinarja, babičin stric je bil pisatelj Franc Ksaver Meško. Seveda pa nadarjenost ni dovolj in je treba marsikaj postoriti – se učiti, študirati, se poglabljati v tuje pisanje in umetnost nasploh ter brati strokovno in znanstveno literaturo ter kritike. Zelo pomemben je pristen in resen odnos do materinščine. Dobro obvladanje pravopisa je nujno, čeprav danes, ko je na voljo tudi umetna inteligenca, to naj ne bi bilo več tako odločilno. Naši ljudje čedalje več berejo v angleščini in jim je dobro poznavanje in obvladanje lastnega jezika španska vas.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Živela sem v družini, v kateri je bilo pisanje samoumevno in vsakodnevno. Mama Marija in oče Janez sta opravljala novinarski poklic, mama pri Večeru, oče na Radiu Maribor. Oče je bil pisatelj in je napisal več kot petdeset romanov, mama je bila pesnica in pisateljica. Tudi brat Janez, vojno-vojaški zgodovinar, pisatelj in brigadir Slovenske vojske, nenehno ustvarja. Pogosto ni bilo dovolj časa, da bi brali drug drugega. Pisali smo – to je bilo naše običajno življenje.
Se spominjate svojih prvih poskusov pisanja, ustvarjanja?
Že kot otrok sem s kratkimi prispevki sodelovala v Mladem rodu, prilogi 7 dni dnevnika Večer. Približno na koncu osnovne šole sem prvič napisala nekaj bolj »resnega«. Mama in oče sta me pohvalila in bila sem zelo vesela.
Prve objave …
Knjižne ocene in literarne prispevke sem začela objavljati v Večeru, tudi Dialogi so mi kdaj pa kdaj kaj objavili. Urednik Večerove kulture Branko Avsenak mi je bil naklonjen, še danes sem mu hvaležna. Žal mi je, da se je prehitro poslovil s tega sveta.
Kasnejši del ustvarjanja …
Veliko sem pisala. Prve knjige ni bilo lahko objaviti. Hvaležna sem Štefanu Krapšetu, da mi je v Novi Gorici izdal Etiko I; posrednik je bil prof. dr. Martin Kramar, ki mi je odstopil svoj vrstni red objave, Marjan Pungartnik pa je izdal mojo prvo pesniško zbirko.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Čeprav sem že vrsto let upokojena, vsak dopoldan pišem, berem poezijo in prozo ter se poglabljam v filozofske knjige. Pri delu uživam. Večkrat se pošalim, da sem pač Prlečka. Mamin rod izvira iz Prlekije, Prleki pa zelo radi delajo, vsaj v mojem otroštvu, ko sem prvi dve leti življenja preživela pri babici v Prlekiji, je bilo tako. Mama in oče še nista imela stanovanja.
Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Pišem doma, velikokrat kar v postelji, pesmi ali kaj za otroke z roko, filozofska in daljša besedila pa z računalnikom. Če pišem z roko, misel gladko teče.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Pisanje je moj način življenja, drugače ne bi mogla živeti. Ne gre samo za veselje, temveč za življenjski slog in potrebo po pisanju. V mislih kar naprej sestavljam besedila, to se mi dogaja tudi ponoči, vendar zjutraj ne vem več, kaj sem ponoči sestavljala.
Odnos do drugih zvrsti umetnosti?
Ne bi se rada ponavljala, toda že večkrat sem odgovorila na to vprašanje, da z različnimi umetniškimi zvrstmi zapolnjujem svoje življenje. Veliko berem, hodim v gledališče, opero in na koncerte. Baletne predstave si ogledam večkrat, Grka Zorbo na primer šestindvajsetkrat, Tango odličnega koreografa in baletnega plesalca Edwarda Cluga štiriindvajsetkrat, občudujem dirigenta Simona Krečiča in njegovo predanost glasbi. Glasba je v mojem življenju zelo pomembna. Rada imam tako klasično glasbo kot bolj sproščeno glasbo, od popevk in šansonov pa vse do romske in kantavtorske glasbe. Moje pisanje zmeraj spremlja klasična glasba. Gledam tudi televizijo, in to slovenske, hrvaške in srbske nadaljevanke, v preteklosti tudi turške. Vedno znova se smejem ob Naši mali kliniki in domiselnem humorju dr. Marka Pokorna in Branka Đurića ter imenitnih igralkah in igralcih. Pokojni Jernej Šugman se kot Veso spet vrača med nas, prav tako Gašper Tič, Slavko Cerjak in Peter Musevski. V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana sem napisala pesniško zbirko Igralca. Dotaknila sta se me likovno ustvarjanje in družbena kritika Hinka Smrekarja in sem napisala pesniško zbirko Zrcalo Hinka Smrekarja.
Vaši ustvarjalni načrti?
Veliko bi še rada povedala. Zdravstveno nisem najbolje, glava pa še kar deluje. Stara sem v očeh drugih, vendar mi za različne pojavne oblike starizma in odrivanja starejših ljudi na rob družbe ni mar. Imam srečo, da svoje knjige v zadnjih letih lahko objavljam pri založbi Kulturni center Maribor. Glavni urednik Dušan Hedl mi je naklonjen. Letos mi je izdal kar pet knjig, in sicer: pesniško zbirko Na odru, tretji del literarizirane monografije Fran Milčinski in njegov rod, mladinski roman Jaz, krava Rička ter romana Ljubezen v breznu in Ljubezen z robotom. Zadnji roman je futuristično delo, napisano humoristično, vendar hkrati napoved, v kaj se bo izrodil nas svet, če ne bomo bolj premišljeni in odgovorni. Ljubezen z robotom poteka v prihodnosti, v kateri je narava onesnažena in uničena, svet obvladujejo tri velesile, nenehno divjajo vojne, uradni jezik je angleščina, glasba je odsvetovana, klonili smo pod moderno tehnologijo. Tudi kravi Ročki ne gre najbolje. S prijateljicami po nevihti obtiči v blatu, kravje življenje ni lahko. Ko pa se ozre okrog sebe, kako se obnašajo ljudje, si reče: »Še dobro, da sem krava.«
Iskrene čestitke ob vaši literarni nagradi mira in pesniški zbirki.
Najlepša hvala. Prijetno sem presenečena, nagrada mi veliko pomeni. Skušam ustvarjati in delovati v duhu Ženskega odbora Mira Slovenskega centra PEN, se pravi humano, spoštljivo do različnosti in drugačnosti, prizadevanja za enakopravnost in enakovrednost spolov, mir, solidarnost, človekove pravice, poštenost in svobodo. Večkrat ponavljam, da je vsak kamenček v mozaiku, s katerim skušamo svet spremeniti na bolje, pomemben. Upanja ne smemo izgubiti. Prav dobro vemo, kako grd je v marsičem postal svet, v katerem divjajo vojne in je veliko nasilja, sovražnega govora in populizma. Ne sme nam biti vseeno. Minljivi smo, življenjski čas je dragocen, zato je treba povzdigniti glas. Morda bo mojemu glasu vendarle kdo prisluhnil.
Cenim vaše delo.
Hvala za povabilo k pogovoru.
Z Marijo Švajncer se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
