Nekega jutra je v vas prispela jesen. Ni vstopila glasno, temveč počasi, kakor da bi želela vsakogar pozdraviti s svojimi novimi, toplimi barvami. Jutra so postajala vse bolj sveža, sonce pa je vedno manj grelo. Vaščani so opazili, da se nekaj spreminja, a najbolj se je to odražalo v naravi. Drevesa in polja so dobila drugačen videz, kakor da bi nekdo čeznje razlil nežne zlate in rdeče odtenke.
V gozdu je bila jesen najglasnejša, čeprav je govorila povsem tiho. Vsak droben list je bil del mozaika velike jesenske slike. Veter je nosil listje z dreves, ki so iz dneva v dan spreminjala barvo. Ko je zapihal rahel vetrič, so se listi ločili od vej in počasi padali proti tlom, se vrteli v zraku, kakor da bi plesali. To šelestenje je ustvarjalo občutek miru in lepote.
Šum potoka je bil podoben šumu listja. Voda je bila bistra, na njeni gladini pa so se zrcalile jesenske barve. Ob bregu potoka je bilo mogoče zagledati kakšno ptico, ki je iskala hrano, preden se bo odpravila na dolgo pot proti toplejšim krajem. Jesen je umirila živali, ko so se pripravljale na zimski spanec.
Sadovnjaki so bili polni zrelih jabolk in hrušk, zrak pa je bil prežet s prijetnim vonjem sadežev. Ves kraj je deloval urejeno, kakor da je jesen vse postavila na svoje mesto. Čeprav so dnevi postajali vse krajši, jesen ni prinašala žalosti. Prinašala je poseben mir, kakor da si narava po dolgem poletju želi malo počitka. Nebo je bilo nežno sivo, a skozi oblake je občasno pokukalo toplo in prijetno sonce ter obsijalo gozd, tako da je bilo vse videti kakor v pravljici.
Ko se je približeval večer, se je jesen oglasila še tišje. Hiše v vasi so se svetlikale v temi, iz dimnikov pa se je vil dim. S svojo spokojnostjo je jesen govorila, da moramo upočasniti, opazovati in uživati v trenutkih, ki nas obdajajo. Tako je jesen tiho, o tiho, govorila vsem, ki so jo želeli poslušati — ne z glasom, temveč z barvami, vetrom in tišino.
Napisal: Mauro Turić, 6.a, OŠ Žnjan Pazdigrad, Split, Hrvaška. Prevedla: Dunja Krajnc
